Črna prst (1844 m), 14.9.2026

Enega zadnjih septembrskih toplih dni

odhajam na kronanje.

Vrh je moj,

prestol pripravljen že od nekdaj,

klanjam se.

A poti ni konec,

krono ponižno sprejmem in jo pospravim,

sledi še sestop.

Na Črno prst sem se odpravila to septembrsko popoldne z Raven, mimo Orožnove koče in po novi-stari poti čez Škrilje (pot so nedavno očistili in spet označili); pot gre pod Orožnovo kočo proti Liscu, potem pa je označena smer za Črno prst.

Počasi se odprejo razgledi. Levo Lisc, spodaj Škrilje, Orožnova ...

Zmerno vzpenjanje, pot čez Škrilje je lepa, pa cik cak pod steno. 

Pogled nazaj na "steno".

In potem, po dobrih 2 urah, ko prideš na greben in pogledaš na primorsko stran - vaaaau. Še je svet naprej, in to kakšen. 

Na vrhu pa obilje sonca, čeprav je ura že 17.30, z občasno rahlo sapico. Tako vzdušje te kar ne izpusti, a razum pravi, da je treba dol čez najkasneje pol ure... Torej pojem, odtisnem žig Bohinjske planinske poti, se predam razgledom in občutkom, a ne preveč, ker pozornost potrebujem še za pot navzdol. V mraku sem pri avtu...

V zvezi s pristopi na gore slišimo "gora me ni spustila k sebi". Pa ni res, pripravljenost gore je lahko eno od dejstev, ni pa nevidna sila, pred katero smo nemočni. Ti sam si se odločil, kdaj in kako boš vstopil, s kakšnim namenom in v kakšnem psiho-fizičnem stanju, vede ali nevede - treba je prevzet odgovornost in je ne prevalit na goro, če osvojitev vrha ne uspe. In obratno - vrha ne osvojimo le zato, ker nas gora spusti k sebi; naše sile so bile tudi zelo na delu, dajmo jim priznanje. Čeprav gora samo je, terja in si zasluži spoštovanje. Z njo pa imamo takšno izkušnjo, kot smo.

Ciprnik (1745 m), 5.9.2026

Izhodišče je bil Dom v Planici. Pri domu sem poiskala markacijo in ji sledila, prav oznake "Ciprnik" nisem opazila. Markacije se kmalu nehajo (pa visoko gor spet začnejo), pot pa je označena z rdečo piko. Je tudi lepo sledljiva. Cikcak strmo skozi gozd.

Prvi razgledi, na Planico.

Prvi posredovalci so imeli v Planici tekmovanje in je glasba z dogajanjem še kar dolgo odmevala navzgor.

Tja gor. Se mi zdi.

Tamar.

V gozdu so me presenetili in razveselili jurčki! Ker jih je bilo toliko na kupu, sem mogla najti prostor za njih v ruzaku.

Dobre pol ure pod vrhom sem že gledala na zemljevidu, kje sem in koliko je še poti.

Še malo... Do tu ne srečam skoraj nikogar.

Pogled nazaj.

V nadaljevanju je manj gozdnato, z nekaj jeklenicami v pomoč. Macesni so seveda še zeleni, a že zdaj vabijo na jesenski obisk. 

 

Pa sem. Jalovec izstopa s svojo obliko. Izvem, da so desno Ponce.

Našpičeni vrhovi - gor dol, gor dol po obzorju.

Po okrepčilu in kratkem uživanju tega, kar tak vrh ponudi, pa po isti poti smuknem nazaj v Planico. 

Soriška planina (1280 m), 3.9.2026

Pot z Bohinjske Bistrice na Soriško planino me je zanimala že nekaj časa. Malo sem pogoljufala in se pustila z avtom zapeljat do malo pred Nemškim Rovtom. Šla sem skozi vas, mimo mlake in se kmalu priključila poti Juliana trail, katere etapa gre tod čez Vrh Bače v Podbrdo. Na Strmah sem Juliano zapustila in sledila oznakam za Soriško planino.

Označeno je dobro. Na vrhu je bil v soncu le še Lajnar, kot se spodobi za večer. Prevoz v dolino me je čakal, jaz sem pa to pot lahko dodala med "favourites". 

Pogled s Strm.

 

Višje se gozd razredči. Pogled se odpre proti Karavankam.

 

Pogled nazaj.

 

Juhu, ko prideš do table "15 minut".

Grmovškov dom pod Veliko Kopo (1377 m) - Koča Planinc (1010 m) - Koča pod Kremžarjevim vrhom (1102 m), 30.8.2026 (Koroška pl. pot)

S Kop do Slovenj Gradca po Koroški planinski poti. Ja! Na Kope sva bila pripeljana z avtom, pred nama pa je bilo skupno cca. 600 m vzpona in 1500 m spusta. Prvi od treh žigov ta dan (žig KPP št. 14) je bil odtisnjen kar na Kopah, pri Grmovškovem domu pod Veliko Kopo. 

Od doma sva se usmerila v levo.

Bi skočila še na Črni vrh? Drugič...

Vzpenjala sva se ob smučišču in bike progi. Malo pod vrhom Velike Kope nisva sledila smerokazu v gozd (kjer pot obide vrh), ampak sva nadaljevala naprej na Veliko Kopo (1542 m), od tam pa navzdol, da sva prišla nazaj na markirano pot. Na Veliki Kopi je travnik, geodetska točka, velik lesen stol in energijske točke. Pa seveda razgled.

Pot v nadaljevanju vodi proti in mimo Partizanskega doma, vikendic. Nadaljevala sva po Kaštivniku (smučišču). En smerokaz naju je zavedel, da sva s smučišča zavila levo v gozd in ker je pot bila, sva šla po njej, strmo navzdol - dokler se ni končala. Pa strmo navzgor, nazaj do smučišča in po smučišču naprej navzdol.

Odpre se lep pogled proti Muti.

Prispeva do razpotja, ki naju usmeri do Koče Planinc (KPP naredi tak ovinek pred Kočo pod Kremžarjevim vrhom). 

 Koča Planinc.

Naročiva kavo in dobiva še piškote za posladek. Žig KPP št. 15. 

Ko se okrepčava, se odpraviva naprej. Proti naslednjemu cilju del poti predstavlja sveža vlaka, ki služi spravilu lesa, tudi gozdarska dela so bila še v delu. Naenkrat sva z vlake pod sabo zagledala markacije, torej je bila pot nižje, ampak je bila tudi zasuta z drevjem, tako da ni bila dostopna (malo naprej bi se lahko spustila do nje). Po vlaki sva šla naprej, dokler nisva opazila na levi poti strmo navzgor - po njej sva prišla do markirane poti in v nadaljevanju spet do KPP. 

Vsake toliko se je odprl pogled na Uršljo goro, Peco. Malo pred ciljem je lep greben - travnik, kjer bo cvetelo vijolično vresje in gledalo na Slovenj Gradec.

Evo, pa sva dobro-došla. Koča pod Kremžarjevim vrhom in žig KPP št. 16.

Sledi še spust do Slovenj Gradca, zaključiva na avtobusni postaji. Vroče je. 

Nekaj ur s sabo, z drugim, v naravi, skozi hojo, ... je zame recept, da postane vse-eno in preprosto.

Več s Koroške planinske poti:

Dravograd - Vrh Košenjaka (1522 m) - Pri Knezu na Pernicah (1062 m), 7.12.2024 (Koroška pl. pot) 

Ravne na Koroškem - Šteharski vrh (1018 m) - Sv. Križ pri Dravogradu (528 m), 18.1.2025 (Koroška pl. pot) 

Bricnik (1017 m) - Radlje ob Dravi, 23.3.2025 (Koroška pl. pot)

Kapunar (1051m) - Remšnik (685 m) - Kapla na Kozjaku (777 m), 20.4.2025 (Koroška pl. pot)

Sršenov vrh (963 m), 31.5.2025 (Koroška pl. pot) 

Koča na Pesniku (1101 m) - Ribniška koča (1507 m), 6.6.2026 (Koroška pl. pot) 

Planina za Črno goro (1340 m), 24.8.2026

Izhodišče za popoldansko srečanje s hribom nekje nad Bohinjsko Bistrico so bile Ravne. Pot gre sprva skupaj s tisto do Orožnove koče. Kmalu sledi razpotje, kjer nadaljujem levo skozi gozd. Strmo se vzpenjam. Ko pridem na gozdno cesto, jo prečim in nadaljujem s strmino. Pot je prijetna. Višje se malo položi, a spet vzpne.

Misli ves čas tečejo, kot da me želijo prehiteti. Vsake toliko jih pokličem nazaj, da ne grejo predaleč in da jih spomnim, da sem z njimi. V tem ritmu se sčasoma umirijo in postanejo krotke živalce, ki mi pripadajo.

V slabi uri in pol sem na Planini za Črno goro. Sonce še oblizuje vrhove dreves. Živine ni. Grem okrog planine in še malo naprej do razpotja: Kobla v levo in Črna prst v desno. Bi šla še do Črne prsti, pa je bila ura pozna, zato na razpotju obrnem in se vrnem po isti poti nazaj na Ravne.

Planina Zadnji Vogel (1413 m), 15.8.2026

Naš cilj je bil sicer Vogel (1922m), a smo zaradi časa (beri: ujeti je bilo treba še kabinsko žičnico in štirisedežnico, ki obratujeta le do 16h ter upoštevati, da bi se z obema zapeljali vsaj dvakrat) izbrali Planino Zadnji Vogel.

Pot do tja nas je vodila z Orlovih glav, proti Šiji, pod Šijo in proti Voglu - tu nekje pa smo skrenili s poti navzdol, po uhojeni strmi potki, za katero se je videlo, da se nižje pridruži tisti, ki vodi naprej navzdol do Planine Zadnji Vogel.

Pogled nazaj na Orlove glave.

Proti Šiji, Vogel desno.

Pogled nazaj na Šijo (desno).

Proti Voglu, na prvem sedlu smo zavili navzdol.

Dolinca zgleda blizu...

Pogled nazaj, Vogel nas še spremlja.

Pogled nazaj na Planino Zadnji Vogel.

Naše pohajkovanje je trajalo cca. 4 ure. S Planine Zadnji Vogel je dragi z najmlajšim odšel proti spodnji postaji kabinske žičnice in naprej na štirisedežnico, na nekaj voženj. Sama pa sem nadaljevala v smeri Rjave skale in Orlovih glav, kjer sem zaključila krog. 

Dobrodošel gozdiček na poti proti Rjavi skali.

Nazaj na Orlove glave.

Počakala sem na vozača in prisedla, da smo se skupaj s štirisedežnico odpeljali z Orlovih glav, z Rjave skale pa še z gondolo v vročo dolino.

Tak dan potrebuje le, da ga doživiš...