Možic (1602 m), Slatnik (1597 m) in Lajnar (1549 m), 30.11.2025

Popoln dan za bit na Soriški planini. Smučišče še ni obratovalo, kar je šlo v prid sankanju. Bilo je topleje, kot v dolini. Na vrhovih ni pihalo, le malo na grebenu od Slatnika proti Lajnarju. Obiskovalcev je bilo kar nekaj, a smo se porazgubili, razen tistih s sankami. Poti shojene, le na nekaj mestih se je udiralo. Prisotnost sonca, odsotnost vetra.

Pot sem zaokrožila tako, da sem se najprej povzpela na Možic, od tam nazaj na greben in naprej mimo Slatnika na Lajnar, nazaj pa po smučišču.

Možic.

Bohinj, kako si lep.

Črna prst in Šavnik.

Pogled nazaj v smeri prihoda in odhoda.

Pa pogled še bolj v levo, Ratitovec, Šmarna gora, Lubnik.

In Jelovica, Babji zob, Bled, Karavanke.

Pogled na Možic od daleč, z grebena.

Zasnežen Porezen, spodaj Podbrdo.

Pogled nazaj.

 Na Slatniku, naprej Lajnar.

Podbrdo, Črna prst.

Smučišče.

Pa še Lajnar.

Pogled nazaj.

Pogled naprej.

Hodim sama in uživam v odmiku ter v nitih svojih mislih, od katerih se je ena spletla v:

Vitalnost je tudi tam, 

kjer brbota

voda vseh voda 

na ognju preteklosti.

Ko izpari,

bo padal dež 

in pokrajina bo ozelenela,

saj nič ne gre v nič.

Šavnica (863 m) in Rudnica (946 m), 15.11.2025

S kolesom do Danice, mimo Senožet na Šavnico, nazaj na Senožeta in od tam na Rudnico, nazaj pa na Brod in po kolesarski do Danice.

Mini jesenski 4 urni pohod, ko je pomembno le hoditi in biti v naravi. Za to pa ni treba it daleč od doma...

Zdaj pa na tisti hrib tam čez.

Na Senožetih.

Pogled nazaj na Šavnico, levo Zgornja bohinjska dolina.

In vrh, Rudnica.

Sonce in sence.

Žmitkov špic (1124 m), 8.11.2025

Parkirala sva na Zg. Jezerskem nasproti bencinske črpalke. Napotila sva se po klancu navzgor, mimo cerkve. Pri hiši nad cerkvijo sva občudovala ogromne lipe.

Sledila sva oznakam za Virnikov Grintavec.

Grintavec (ne Virnikov) zaradi visoke oblačnosti žal ni bil viden.

Vstop v gozd.

V 45 minutah počasne hoje sva bila na vrhu, ki je res pravi špic, saj si do vrha pomagamo z vrvjo in lestvijo na eni strani, na drugi strani pa le vrvjo.

Virnikov Grintavec. Ta dan zanj ni bilo časa (dobro uro bi še potrebovala do tja).

Ko sva se vračala mimo cerkve, sva na pokopališču poiskala grob Davorina Karničarja. Poseben občutek je stati na grobu nekoga s tako življenjsko potjo in takšno usodo.

Upam, da Jezersko pobliže še kdaj spoznam.

Šavnica (863 m), 6.11.2025

Gozd ne zavlačuje, ampak točno po urniku obarva liste, jih odvrže in spreminja podobo. Vse ob pravem času. Narava nam velikodušno kaže svoje ritme in nas vabi, da poiščemo svoje.

Tokrat sem ob povratku s Šavnice izbrala pot (desno, namesto levo), ki vodi na drugo stran tega hriba. Na začetku je nekaj šavja, ki že izgublja svojo bujnost, pot pa se nadaljuje v kolovoz. Nekje v Zgornji dolini bom prišla ven. 

Na enem ovinku me je razveselil tale pogled na Bohinjsko jezero:

Levo Studor, cerkev v Srednji vasi še v soncu.

S hriba sem prišla v Češnjici in sledila kolesarski poti do Senožet, od tam pa nazaj na Bistrico. Krog je bil sklenjen.

Senožeta in fotografska razstava.

Šavnica (863 m), 28.10.2025

Kdo ali kaj narekuje ritem hoje,

koliko je ob tem odpadlega,

da se izčisti prostor

v plesu do vrha in nazaj?

Orožnova koča (1346 m), 20.10.2025

Zrak je čist, 

veter popiha, 

listje se usuje, 

iz megle prši, 

vonj po jeseni.

Z novim nadstreškom!

Blejska koča na Lipanci (1631 m), 18.10.2025

Štartali smo s Pokljuke, v Medvedovi konti (1410 m). Markirano je 45 min, ampak če v redu stopiš, ne hodiš več kot 20-30 min. Od Medvedove konte do koče je narejena vlaka za džipa, štirikolesnika, mini tovornjačka, ... in tako se ta utrjena pot zdi sploh kratka.

Naš namen je bil it pokukat, kako rumenijo macesni. Evo jih:

Tale macesenček je tudi pritegnil mojo pozornost. Iz malega zraste veliko.

V koči smo pojedli dober ričet, spili čaj, ki smo ga prislužili s tem, da smo nesli poleno do koče, obiskovalcev je bilo kar veliko. Kdaj drugič pa bo za it naprej na Debelo peč, Brda, Mrežce, ...