na deblo podrtega drevesa
in zrem v nebo.
Samo to.
Rudnica (946 m), 29.3.2025
Sčasoma bom pozabila
na jezik pretekle ljubezni
in spregovorila s sabo
v jeziku sedanje ljubezni,
ki mi pripada in jaz njej,
brez prevoda.
Ja... Temu dajem možnost, da se prediha do dna srca, ko hodim in utripam v hrib. Tej zvestobi do staršev. Ampak dna ni, zato bom spustila to preteklo ljubezen in to brezmejnost polnila s tem, kar je in ne več s tem, kar je bilo.
Sicer pa: na Rudnico čez Senožeta in navzdol proti Brodu po Ivanovi poti, s priključkom nazaj na Senožeta. Strm zadnji del poti, ki pa zato hitro pripelje na vrh in do razgledov, tudi na Šavnico nasproti.
Bricnik (1017 m) - Radlje ob Dravi, 23.3.2025 (Koroška pl. pot)
Marec se bliža koncu in, preden se izteče, želim ujeti še en del Koroške planinske poti. Odločila sem se za del Bricnik - Radlje ob Dravi.
Moje izhodišče za Bricnik je bila Muta. Dravo in dolino sem imela večino časa za hrbtom, ko sem se vzpenjala po cesti po pobočju, mimo hiš, skozi gozd.
Razgled z Bricnikovega balkona.
In sem na vrhu, po dobri uri in pol. Vrh ni razgleden. Pihal je veter in ni bilo toplo. Sendvič dam v trebuh in žig v dnevnik KPP.
Nadaljujem v smeri Radelj, markirano je 2 uri in četrt. Enako kot vzpon, mineva tudi spust (cesta, pobočja, hiše, gozd), z začetnim delom hoje po grebenu in s tem, da je bila Dravska dolina pred mano, ko se je odprl razgled.
Pogled nazaj.
In spet pogled nazaj.
Naredila sem ovinek (10 min) do cerkve Sv. Treh kraljev.
Ogromna lipa.
Naposlušala sem se ptic, vetra, svojih misli in svojega diha. Zavila bi se v toplo puhovko, se usedla pod to veliko lipo in še malo posedela z vetrom, ob tem pogledu na Dravo in na dolino.
Zaključek v Radljah.
Z avtobusom se vrnem na Muto, z mislijo, da se kmalu vrnem in nadaljujem KPP proti Kapunarju, Remšniku, Kapli na Kozjaku, Sršenovemu vrhu, Ožbaltu ob Dravi in tako naprej.
Šavnica (863 m), 19.3.2025
Dan kar spolzi med prsti časa,
a srečanja dneva se zasidrajo
v zavesti,
v naročju prisotnosti.
Korita Mostnice in slap Mostnice (Voje), 16.3.2025
Dnevi so v znamenju vode, deževne in termalne. V soboto smo telesa namakali v termalni vodi, v nedeljo pa sem šla gledat in poslušat Korita in slap Mostnice (oz. slap Voje).
Iz Stare Fužine gre pot ob koritih, mimo Planinske koče na Vojah in po Dolini Voje, kjer je slap na koncu doline. Mimo slapu je možno iti po krožni pot, je označena. Pot je od slapu mogoče nadaljevati na Uskovnico (še 1,5 ure hoje). Moj izlet pa je trajal dobre 3 ure.
Voda na več mestih teče iz hriba in pada v slapovih v Mostnico.
Struge so se napolnile z vodo.
Mostnica buči, dere, se vrtinči, je močna in neustavljiva.
Slap Mostnice oz. slap Voje.
Manjši slap se imenuje Konjski rep.
Dolina Voje, se že vračam nazaj.
Na Hudičevem mostu. Tudi od tu se pride na Uskovnico, v 1h 45 min.
V nekaj ovinkih se poslovim od Mostnice in grem proti Stari Fužini.
Zaključim pa:
Dež pada,
voda pritiska
in izbruhne iz hriba,
polnijo se hudourniške struge.
Težko je,
preteklost pritiska
in izbruhne iz mene,
polnijo se struge.
Ne morem zajezit, ne morem se prepustit.
Vse dokler ne preteče dovolj vode,
da dojamem,
da sem lahko več,
da sem lahko polna struga
in da ni več nikogar,
ki me ima rad le v moji mirnosti in nemoči.
Šavnica (863 m), 13.3.2025
Voda, voda, vodica. Zaradi potočkov in razmočenosti na poti navzgor, sem se vračala po makadamski poti, ki gre proti Brodu, s tem, da sem sledila poti, ki kmalu s Senožet zavije levo. Prišla sem do enega objekta, kjer se je pot končala, pod objektom je bil travnik, travnik pa se je odsekano končal.
Šla sem po robu travnika in nekje na tretjini ugledala stezico, ki je vodila navzdol. Travnik torej ima izhod.
Sledil je strm spust, ki me je pripeljal do vikendov in čez hudournik do kolesarske poti na polju pred Brodom. Še kakšen kilometer in sem bila doma.
Šavnica (863 m), 9.3.2025
Na tem travniku so nekje pred zimo ali pa že med zimo preorali zemljo. Spomnim se, kako je dišalo po sveži zemlji. Zemlja je bila videti težka, blatna, sprijeta. Tako je bila ves ta čas, in še vedno je, izpostavljena dežju, snegu, mrazu, soncu. In tokrat sem opazila, kako prhka je postala v tem času, pod temi vplivi. Nič več sprijeta, temna in grudasta, ampak rahla, svetlejša in mehkejša.
Ko so zemljo obračali, so očitno naleteli tudi na velike kamne, ki so jih vse odložili na en kup na travniku.
Zemlja je preorana, kamni odmaknjeni, procesi narave so stekli, poti nazaj ni, travnik bo na novo ozelenel.
Šavnica (863m), 8.3.2025
Hodim, hodim, hodim. Postojim in zadiham. Rudnica, Studor. Debeli vrh še pod snegom.
Pot čez travnik na Senožetih gre na Rudnico, tam še nisem hodila. Bom, kmalu. Tudi na Studorju bom kmalu. Na Debelem vrhu ne bom še tako kmalu, ampak enkrat bom.
Ja, za letošnjo sezono hribov moram začet nabirat kondicijo.
Slap Savica, 1.3.2025
Iz Ukanca sem se zjutraj odpravila do slapa Savica. Izhodišče je pri nekdanjem Hotelu Zlatorog (no, kjer je včasih bil, zdaj je tam gradbišče), na tabli piše "1 ura“.
Občudujem hiške na tem koncu, grem počasi skozi gozd po široki poti, spremlja me veliko teloha in tudi veliko megle. Poslušam vodo, ki že šumi.
Sem že pri Koči pri Savici, od tam sem v 20 minutah in po 553 stopnicah pri slapu, ki je tudi v megli. Zaradi pomanjkanja vode teče le nižji pramen slapa, višji pa ne.
Čeprav slapa Savica ne vidim dobro, ker je v megli, lahko ta prostor doživim tudi skozi druge čute, vid je le eden izmed njih. Voham, se dotaknem skale, zraka, poslušam, prisluhnem!
Na mostu pri Koči pri Savici.
Vračala sem se po isti poti, s tem, da sem naredila en korak s poti proti Komarči.
Pred leti, ko smo se poleti s Triglavskih jezer vračali čez Komarčo, smo se ustavili pri ali vsaj v bližini samega izvira Savice. Sem želela it to pogledat spet, imela sem v spominu, da je ta točka po nekje pol ure hoje. Šla sem mimo vodnega zajetja (pot do tja je očitna, čeprav ni označena) in še malo naprej. Ko sem prišla do stene Komarče (po pol ure hoje) pa sem se obrnila, ker naprej pod steno nisem več želela hodit. Pa tudi glede na zvok vode se mi je zdelo, da še nisem blizu izvira. Potem doma pa sem dobila informacijo, da bi od tam mogla le še malo naprej. Pa drugič.
Tu sem obrnila.
Sem pa prišla nad meglo. Pogled proti Rjavi skali (smučišče Vogel).
Na poti navzdol sem srečala fanta, ki sta šla do Črnega jezera (prej sem ju srečala, ko sta šla proti slapu). "Ju hef tu be kerful", sem jima rekla med drugim, ker sem opazila, da sta obuta sicer v redu, oblečena pa ne.
Megla se je počasi razkajala, ko sem hodila proti Ukancu. Na Ribčevem Lazu je že bilo nekaj izletnikov, kljub marčevskemu datumu in nizkim temperaturam.
Slap Kozjak, 22.2.2025
Namen je bil peljat se z avtovlakom iz Bohinjske Bistrice do Mosta na Soči in od tam še 20 km po cesti do Kobarida. Ker pa avtovlak ni vozil zaradi vzdrževanja proge, smo se vseh 80 km peljali po cesti - čez Soriško preko Sorice v Podbrdo, skozi Baško grapo do Kobarida. Nekje na pol poti sem se v slabosti zaradi vseh ovinkov vprašala "Aj to sploh bla dobra ideja?"
V Kobaridu smo sledili oznakam za Drežnico, šli desno čez Napoleonov most in takoj levo do parkirišča.
Do slapa Kozjak vodi nezahtevna označena pot (30 min).
Kmalu zaslišimo, kako šumi Soča in vidimo, oh, kakšne barve je.
Zvok vode nas ves čas spremlja. Ko Soča odvije po svoje, jo zamenja potok Kozjak. Hodimo nad potokom in kmalu zagledamo Mali Kozjak.
Malo naprej je vstopna točka, kjer pobirajo vstopnino (zdaj je še niso, tudi parkirišče ni bilo za plačat btw).
Kmalu vstopimo v sotesko, prečimo mostičke, se vzpnemo na galerijo, ...
... smo že v zadnjem ovinku, slišimo bučanje vode in ... Veliki Kozjak nam nariše nasmeh na obraz. Vau! Mislim, da si zasluži že kar aplavz.
Vrnemo se po isti poti. Vmes še pomalicamo. Škratek tokrat ni nastavil bonbončkov po poti, ampak je pustil kar sladke trobentice.
Slap nas je tako navdušil, da si gremo kmalu pogledat še kakšnega. Naj dodam še to, da je res milina it na tak izlet izven turistične sezone, saj ni treba plačat parkirnine, vstopnine in predvsem ni treba prenašat gneče.
Ja, bila je dobra ideja za izlet!
Gruberjev vrh oz. Selovec (885 m), 15.2.2025
Sprehod -
prehod
iz razpršenih misli
v zgoščenost občutkov.
***
Siva sobota, telesu bi prijala svež zrak in gibanje.
Začetek poti je v Šentjanžu pri Dravogradu pri osnovni šoli. Kar po strmi cesti do razpotja, kjer oznake kažejo za Gruberjev vrh, levo in desno. Desno sem že šla, pa tokrat poskusim v levo (in se bom vračala po drugi poti, torej z desne, da bo krožna).
Ves čas hodim po večinoma makadamski cesti, mimo Čubeja, pri Rudofu pa se usmerim takoj nad hišo v gozd. Sledim poti, saj oznak ni. Puščam stopinje v snegu, vsaj tu je zimsko. Pot se obrne v desno in hodim po gozdnatem grebenu. Še malo, še malo in sem po 1,5 ure na vrhu. Poslikam, od mraza mi crkne telefon.
Vračam se po isti poti nazaj, a se po cca. 10 minutah s poti usmerim na strm kolovoz levo navzdol. Po snegu gre hitro. Kolovoz se sreča s cesto, odpre se razgled proti Košenjaku, Avstriji, na Šentjanž. Nadaljujem navzdol, kmalu sem spet pri Rudofu, tam pa pri gospodarskem poslopju zavijem levo v gozd (ne grem po isti poti nazaj po makadamski cesti). Malo zgrešim pot, ki bi me pripeljala nad Napotnikom iz gozda. Tako pa pridem ven iz gozda na cesto in po tej cesti levo do Napotnika. Fino je, da so tla pomrznjenja, sicer bi se kar podričala bo blatni vlaki.
Od Napotnika pa še naprej navzdol po cesti. Na smučišču Bukovnik se smučajo, pri Jeglijenku (turistična kmetija) slavijo nekoga in njegovih 60 let. Še par ovinkov in pot je zaokrožena.
Tako, s/prehod opravljen.
Šavnica (863m), 26.1.2025
Nadenem si nepremočljivo nedeljsko obleko in pot pod noge.
Grem po običajni poti, ko kmalu ugledam stezico, ki gre s poti desno v hrib. Zgleda uhojena in ji začnem slediti. Strmo se vzpenja še naprej nekam v desno in kasneje navzgor. Bolj, kot uhojena, je zvožena. Pozimi ni šavja in me zanima, kako je prehodna oz. sledljiva poleti. Enkrat vmes sem jo izgubila, ampak me je vseeno pripeljala na vrh - z običajno potjo sta se srečali tik pod vrhom.
Poti je vedno več, veliko, nešteto.
Naročite se na:
Objave (Atom)
-
Po krožni poti. Začela sva na Rudnem polju (1347 m), čas hoje na Viševnik je 2h, ampak ob običajnem pohodnem koraku se ta čas lahko skrajša ... -
Ukanc - Koča pri Savici - Dom na Komni. Za ta dan izberem Komno. Ali pa ona mene. Zakaj, od vseh hribov, mi ravno Komna pride na misel in p... -
Macesen molči, čaka in je tik pred tem, da ves zasije. ... Krožna tura, oba vrhova sta del Bohinjske planinske poti, z izhodiščem na križišč...