Šmarna gora (669 m), 10.11.2024

Ja, Šmarna gora na nedeljo, iz Tacna čez Spodnjo Kuhinjo (čez korenine). Šmarna gora je del poti 10 vrhov v okolici Ljubljane; žig in srečanje s prijatelji sta bila glavna motiva tega pohoda. Malo nostalgije in spominov, vezanih na mnogo obiskov Šmarne iz časov življenja v Ljubljani, je pa tudi prijalo.



Šli smo tudi v želji, da vrh ne bo meglen in da bomo spili kavo in čaj in jedli miške na soncu – ta želja se ni uresničila. Smo pa ta čas preživeli v gostilni, se pogreli ob krušni peči in brali Ciciban-a. 


Šmarna gora je zelo obiskana in zanimivo je bilo opazovati vse te ljudi, mlajše in starejše, hitrejše in počasnejše; zanimivo je bilo ujeti delčke njihovih pogovorov.
 
Vrh smo osvojili, podružili smo se, sledilo je še kosilo, potem pa nazaj domov pod jasno nebo na zadnje žarke sonca.

Rodica (1966 m), 9.11.2024

Točka na Bohinjski planinski poti. Najino izhodišče je bilo Javorje – za vasico Laški Rovt (naslednja je Ribčev Laz) zavijemo levo na makadamsko cesto, ki po dobrih 6 km pripelje do tega izhodišča (1050 m), od koder je do Rodice slabe 3 ure hoje. Cesta je bila v dobrem stanju.

Njeno Visočanstvo (skrajno levo), Rodica:

Ampak do tja naju čaka še nekaj poti. Začenši s "ššš, ššš, ššš"- listjem, ki šumi pod nogami. Vzpenjanje najprej skozi gozd do Planine Suha. Istoimenski hudournik, katerega struga nas spremlja do planine, mora biti mogočen v času deževnih nalivov. Struga je od mojega zadnjega obiska (pred 2 letoma) spremenila podobo, ker se je mestoma poglobila, razširila, hudournik je nanesel veliko proda, tudi na sami planini.

S Planine Suha se odpre pogled na vrhove, ki objemajo planino in vabijo gor, na sonce. 


Pogled nazaj na planino.

Sončno mejo sva dosegla po 40 minutah s Planine Suha. 

Vmes sem razmišljala o naravi vdiha in izdiha, ki je taka, da se vdih in izdih izmenjujeta. Ne morem vdihniti stokrat zapored in narediti zaloge vdiha, niti ne morem izdihovati dlje, kot le nekaj trenutkov. In vsak izdih lahko pustim tukaj, zdaj, v tem koraku, ko se zaključi, saj sledi nov vdih in spet izdih, ki ga spet pustim tukaj, zdaj, v tem koraku – s tem, ko spustim in sprostim izdih, kjer in kakor mu je mesto, spustim in sprostim tudi breme, ki je vezano nanj. Ne vem, kaj to breme je, ampak se pojavi skozi fizični napor. Vendar, kakor se pojavi, se lahko tudi sprosti – skozi ta isti fizični napor. Pojavi se zato, da se sprosti. A zato nekaterim „ni za v hribe“, ker se je treba „mal pomatrat“?   

Še malo, pa sva bila na grebenu, kjer se pot razcepi desno v smeri Vogla, Šije in levo v smeri Rodice. 

Greva levo, pot se začasno položi in usmeri navzdol, hkrati občudujeva Triglav in ostale gore na levi in hribčke ter dolinice z meglicami na primorski strani na desni.

Po levi strani sva šla na vrh, in po desni (gledano od tu) nazaj.

Po eni uri hoje od razcepa sva na vrhu Rodice, ki ta dan ne sameva, saj nisva bila edina pohodnika, ki sva ušla megli v dolini. Opaziva Snežnik, Porezen, Ratitovec, Lubnik, Krn na drugi strani (Gomilščkovo zavetišče z daljnogledom), en ledenik v daljavi, vse gore okrog Triglava, vse naprej od Šije in Vogla.   

Vrh Rodice. Iz te smeri sva prišla. Šija, Vogel in naprej.

Greben naprej proti Črni prsti (markirano 3 ure).

Bohinj v megli, Rudnica na soncu.

To so zaenkrat meni najlepši razgledi – razgledi, kot jih nudijo Spodnje Bohinjske gore. Na eni strani Bohinj, na drugi Primorska.


Res je bilo toplo sonce, se kar ne bi vrnila z grebena v dolino, a bil je čas za spust in v 2 urah sva bila nazaj po isti poti na izhodišču, visoko zadovoljna.

Javorov vrh (1482 m), 3.11.2024

Gre za Javorov vrh na Pokljuki. Je točka Bohinjske planinske poti.

Peljali smo se skozi Zgornji Goreljek mimo Hotela Pokljuka in Hotela Jelka in pri oznakah za Planino Zajamniki (mislim, da je tam že Spodnji Goreljek) zavili desno na gozdno cesto. Cesti smo sledili cca. 3 km, kjer smo na ostrem desnem ovinku parkirali (je prostora za nekaj avtomobilov).

Stezica gor v gozd je vidna in se začne točno v tem ovinku. Oznaka za Javorov vrh s ceste ni vidna, ker je tabla zaraščena. Ko vstopiš v gozd na to stezico, pa jo po nekaj korakih zagledaš.


Začetek naše poti.

Pot ni označena, ampak je sledljiva, gre naravnost skozi gozd.


Na vrhu smo bili v 40 minutah počasne hoje. Megla nas je spremljala ves čas in z nami je bila tudi na vrhu. 


Popili smo čaj, malo prigriznili, poštempljali knjižice. 


Mene je zazeblo in sem šla nazaj do avta in še enkrat gor nasproti sestopajočima, da sem se ogrela.

V eni od Miheličevih knjig sem brala, da so se z družino na Javorov vrh večkrat odpravili iz Bohinjske Bistrice. Ideja mi odzvanja in bom enkrat načrtovala tak pohod.

Orožnova koča (1346 m), 2.11.2024

Pot z Raven se ob 11.45 začne po soncu, a kmalu vstopim v senčen gozd. Toplo je, suho. Sonce se pokaže le na nekaj mestih in sije ravno pod takim kotom, da zaslepi.

Gore okrog Triglava so prečudovito obsijane. Jasno nebo. Za zjokat lepo. Tja gor, tja gor!

V koči se nameravam le vpisat. Ampak ne morem zgolj tega; sprejmem povabilo sonca, spijem čaj in še malo posedim zunaj.





Valvasorjev dom pod Stolom (1181m), 24.10.2024

Iz Završnice skozi gozd gor in po cesti nazaj dol.

Lepa pot in prijeten jesenski gozd. 


Zelo je prijal ta lahkoten popoldanski pohod. Oblaki, megla in dež niso motili. Včasih ne potrebujemo sonca, modrine neba in neskončnih razgledov, ampak pokrajino, ki podpre obračanje navznoter, nudi prostor za počitek in riše mejo, do koder sežemo.



Orlove glave (1682 m) in naprej proti prevalu Globoko (1837 m), 22.10.2024

Ko um bi, telo pa ne,

je duša vmes, ki sprejme oboje.

Kaj se bo uresničilo?

Tokrat tisto, kar je v telesu.

Duša sprejme, poveže

to kapljo z oceanom izkušenj celote.

...

Naslov te objave bi moral biti Vrh nad Škrbino (2054 m). Vrh nad Škrbino je točka na Bohinjski planinski poti, gre za zelo zahtevno označeno pot. Do nje sem nameravala priti z izhodiščem pri Ski hotelu Vogel, in sicer po poti, ki gre proti Šiji in Voglu, s sedla Vratca naprej v smeri Vogla in naprej proti prevalu Globoko, Konjskemu sedlu, Škrbini in nazadnje Vrhu nad Škrbino. Markiran čas hoje je 4,5 ure. Pol ure pred prevalom Globoko sem se obrnila. Bilo je tako:

Iz Ukanca sem se s prvo nihalko ob 8.00 pripeljala nad meglo.


Povsod jasnina, le v smeri Vogla in Vrha nad Škrbino se megle vlečejo čez vrhove.

Čez Orlove glave sem šla v smeri Vogla in pod pobočji Šije se pot zmerno spušča in daje občutek, da grem proč od cilja. V tem času je pot senčna.



Nad Voglom ni megle.

Pridem do table, ki usmerja proti Voglu in Šiji (oboje 1 uro stran). Po 10 minutah prispem na sedlo Vratca in do prvega razgleda na primorsko stran, kjer gre pot levo na Šijo (50 min) in pot desno na Vogel (tudi 50 min).

Pogled s sedla Vratca nazaj. Prihajam od tiste hiške na hribčku desno.

Dalje od Vratc, pogled naprej.

Pogled na Rjavo skalo s Ski hotelom Vogel.

Čaka me razpotje Vogel (15 min) – Globoko (30 min).

Tako sem po opisani poti od zgornje postaje nihalke pri Ski hotelu Vogel po 2,5 urah prišla do razpotja Vogel (15 min) – Globoko (30 min) oz. malo naprej, tam pa mi je postalo slabo in kot da mi bo zmanjkalo energije. Do Vrha nad Škrbino bi imela še 2 uri hoje. 

Usedla sem se, hitro nekaj spila in poskušala pojest sendvič, ampak kar ni šel po grlu. Fak Kristina, tole ni ok. Odločila sem se, da grem nazaj in v trenutku je bilo za odtenek moje počutje boljše. Pomislila sem še, da bi šla vsaj na en vrh – na Vogel, ki je bil le dobrih 15 min stran, ampak ne bi zmogla.  Enkrat sem se še mogla usest, gor sem šla čisto počasi, dol je šlo lažje, slabost z rahlo vrtoglavico je prihajala v valovih. Najbolj me je skrbelo, da mi zmanjka energije. Govorila sem si, da sem le nekaj takega pojedla in da bo bolje, če slučajno bruham. V mislih se mi je že vrtel scenarij, da kličem GRS. 

Ob sestopanju sem globoko dihala in se poskušala umirit, saj je bilo vse to posledica psihične nepripravljenosti na turo – na dolgo, zahtevno in nepoznano turo v visokogorju, na kateri sem bila sama. Čeprav je bila pot označena, ogledala sem si jo na zemljevidu, mestoma je bila varovana, bil je krasen jesenski dan, fizično sem bila pripravljena, strahu nisem čutila. A dejansko so že od jutra bile z mano rahle neotipljive skrbi, na videz nepomembne in rešljive („kadarkoli se lahko obrnem“). A ko je stiska nastopila, je rešitev „kadarkoli se lahko obrnem“ bila malo pozna, ker sem že šla čez mejo. 

Nekaj je v meni naraščalo in se tam na razpotju razlilo čez rob. In hvaležna sem, da me ni preplavilo, ampak, da sem to polno mero lahko ponižno nesla nazaj dol.

Vračala sem se čez Planino Zadnji Vogel, nisem šla nazaj pod pobočji Šije proti Orlovim glavam, saj bi se tam vzpenjala. Malo pred Planino Zadnji Vogel sem naredila dva požirka vode in potem, kot da bi odrezal, sem bila nazaj pri močeh. Kot, da sem se predihala in obdržala skozi krizo. Uf, olajšanje. Vedela sem, da se bom lahko vzpela še nazaj do Ski hotela Vogel. 

Pred Planino Zadnji Vogel, pogled naprej.

In pogled nazaj na prehojeno pot. Megle še vztrajajo.

S Planine Zadnji Vogel sem šla malo navzdol po Žagarjevem grabnu in potem desno navzgor po poti (kjer je tabla na drevesu usmerja v levo za Ukanc oz. Zlatorog). Ampak označena pot gre s planine proti Ski hotelu Vogel nekje višje, sem jo zgrešila in se ji višje gor priključila.  

Pri Ski hotelu Vogel sem še pojedla in občudovala Pršivec, Triglav, Kopico, Zelnarico, ... vrhove, ki sem jih prepoznala. Z bližnjih brunaric oz. okrepčevalnic se je slišala komercialna glasba, ki je ob taki kulisi nepotrebna in odveč.

Še razgled s terase ene od okrepčevalnic – megel ni več. Vogel je skrajno levo.



Z nihalko sem se ob 14.00 odpeljala v dolino.

Ta dan sem torej pohajkovala po Voglu in postala bogatejša za izkušnjo, kot sem jo doživela in spoznala tudi, kaj pomeni spoštovati gore.

Krekova koča na Ratitovcu (1642 m), 20.10.2024

Za naju sprehod, za najmlajšega pravi pohod s Planine Pečana oz. s parkirišča malo pred njo, kjer je markiran čas na tabli 45 min do koče. Hodili smo dobro uro in pol gor in dobro uro dol.

Na parkirišču je še megla. A bomo prišli nad njo ali ne?


Bomo. Megleno morje pod nami, je malo razburkano, ampak smo na varnem na današnjem otoku, ki ni samoten.

Flancat in čaj, malo sončenja, štemplji in počasi se odpravimo nazaj v meglo in oblačno dolino.

Gladki in Kosmati vrh.

Smer Lubnik, Blegoš, Snežnik.

Koča s Triglavom zadaj.

Orožnova koča (1346 m), 19.10.2024

Jesen je v gozdu,

še svetlo listje sije

namesto sonca v megli,

na poti v zimo

se vse dozorelo usuje.

...

Gozd ves čas daje vse od sebe. Ampak ne zato, da bi bil v najboljši jesenski verziji samega sebe, ampak zato, ker on to preprosto je, v polnosti živi in to je dovolj. Odvisen je od vseh procesov, ki se odvijajo v njem, a v njih ne posega in jih sprejema, ker so naravni. Odziva se z iskanjem ravnovesja. Koliko je še naravnega v nas?





Lubnik (1025 m), 11.10.2024

Iz Škofje Loke mimo gradu čez Gabrovo in nazaj po grebenski poti v Podlubnik (pot se da zaključiti tudi v Škofji Loki). Izhodišče je bila avtobusna postaja, na Lubniku sem bila v 2 urah, navzdol pa sem hodila 1,5 ure.

Malo naprej od gradu. Tja gor torej, nekako naokoli po levi strani od vrha.

Razgled s poti. Teh hribčkov ne poznam.


Pot je raznolika; čez travnik, po kolovozu, čez z mahom poraščene kamne, čez korenine, po listju, pod kostanji (bi jih nabirala, če bi imela čas, ker jih je bilo polno po tleh), ...

Z vrha, proti Ratitovcu in Soriški planini.

Proti Kranju. Spodnja meja oblakov je kot ravna črta.

Proti Škofji Loki. Čez 1,5 ure bom hodila po cestici, ki gre izpod hriba in se priključi glavni cesti.

Dom na Lubniku. Čas za ričet in čaj in sonce.

Svet v malem.


Pogled nazaj na Lubnik z grebenske poti.

Levo čez Gabrovo, desno po grebenski poti, pogled nazaj.
 
V Podlubniku, na prej omenjeni cestici, pogled nazaj na Lubnik (desno).

Namesto v Podlubniku pot lahko zaključimo v Škofji Loki, če na označenem razpotju izberemo smer desno. Jaz sem šla levo za Podlubnik, ker me je tam čakal prevoz.

Poti nisem poznala in sem se slučajno dobro odločila, da grem na Lubnik čez Gabrovo in dol po grebenski poti, ker je grebenska bolj strma, enolična in bolj senčna.

Zaključim s tem, da sem si naredila prav fin izletek za sončen jesenski petek. 

Šmarna gora (669 m), 10.11.2024

Ja, Šmarna gora na nedeljo, iz Tacna čez Spodnjo Kuhinjo (čez korenine). Šmarna gora je del poti 10 vrhov v okolici Ljubljane; žig in srečan...