Planina za Črno goro (1340 m), 8.9.2025

Poletje iskanj

ravnotežja -

kaj bi in kaj zmorem,

kaj želim in kaj potrebujem.

Jesen bo topla.

***

Izhodišče so bile Ravne, pot je mestoma strma, mestoma položna. Na tabli je markirano 2 uri, nekje je označen čas 1h 40min, hodila sem malo manj časa od tega. S planine gre pot naprej v smeri Črne prsti ali v smeri Koble, Vrha Bače (od tam je možno nadaljevat proti Poreznu, v Podbrdo, proti Soriški planini (Šavnik, Možic, Lajnar, Slatnik) ali pa se vrniti na Bohinjsko Bistrico preko Strm). Fin kondicijski skok na hrib. Vračala (in razgledovala) sem se čez smučišče.

Ob poti, kanal za odvodnjavanje vode.

Matajur (1641 m), 31.8.2025

Po dolgem času smo šli po en žig Slovenske planinske poti (razširjeni del). No, nismo šli samo zato. Predvsem smo šli na skupno preživljanje časa, pod milo nebo, z vzponom na zelo razgleden hrib.

Skozi Baško grapo, proti Tolminu in skozi Livek smo se zapeljali v Italijo, tam pa do izhodišča - Refugio Pelizzo (1320 m). Ena od poti v 45 minutah hoje, po golem pobočju (pri dveh grmičkih se lahko skriješ v senco), pripelje na vrh Matajurja. Na vrhu je kapelica, lahko pozvonimo, žig je na skali malo stran od vrha. In r-a-z-g-l-e-d. 

Vse te gore in poti okrog in okrog... Vrha ne doživiš / gore ne spoznaš, če se ne odpraviš na pot. Doživiš jo tako, kot si danes, jutri bi bilo že drugače. Koliko hribov imam na dlani (ko stojim na Matajurju), poti pred sabo, koliko življenja, koliko možnosti. Pa sestopim, pa grem spet na vrh. In večkrat tako. Kot val. Valovi fizičnih doživetij, valovi notranjih doživljajev. Pride čas, ko je gladina morja življenja tudi mirna (zunanja in/ali notranja). Zares ali navidez, vedno za določen čas, nikoli v celoti. A potem je tukaj hkrati še vse dogajanje pod vodo in vreme nad morjem. Svetu nikoli ne pridemo do dna, lahko se le čudimo in se mu posvečamo...

Krn pa naredi vtis!

Spredaj Kobariški stol.

Kanin, z oknom na levi.

Triglav kuka ven.

Slap Driselpoh, 24.8.2025

Tale soteska in slap sta tik za Podbrdom, ko se peljemo naprej po Baški grapi (1-2 km iz Podbrda). Ob cesti je prostora za par avtomobilov. Do slapa je cca. 20 min hoje.

Poljub?

Pogled nazaj.

Pot teče pa grapi, levo in desno je strmo. Zanimive kamnine, v plasteh... Potoček nas spremlja ves čas na desni (vmes presahne, pa se spet pojavi) - nanešenega je veliko kamnitega materiala, zaradi česar je verjetno preoblikovana struga. Gremo tudi mimo domačije Driselpoh, ki nam na tabli izreče dobrodošlico. Ne izgleda zapuščena, kot bi pričakovali...

Pogled navzgor v smeri Črne prsti, ki je v megli.

Tu levo po potki. Malo prej je smerokaz za Kal (levo s poti).

Se že vidi.

Tale slap sploh ni slab. Od daleč zgleda bolj tak mini slapek (a smo že tu?), ampak v neposredni bližini pa prepriča in napolni. Nismo se želeli dolgo zadrževati v njegovi bližini, ker bi lahko vsak hip kaj priletelo dol s pobočja nad slapom in nad tolminčkom. Zato smo se vrnili in nižje dol na poti pomalicali; našli smo prijetno sonce (ja, posije v grapo) in skale za usest. Potem pa do avta in skozi ovinke domov, z mislijo "kako je pri nas lepo in koliko takih malih lepot je blizu nas".

Šija (1880 m), 15.8.2025

Petnajsti avgust je dan za Vogel! Z gondolo iz Ukanca na Rjavo skalo (1570 m), tam na kavo in potem s štirisedežnico na Orlove glave (1682 m), od tam pa z nogami na Šijo. 

Pot gre po smučišču, po planinski poti, pod vrhom je strmo in smo si pomagali še z rokami. Ves čas je rahlo pihljalo.

Na Šiji je bila gneča, ampak smo našli svoj prostorček in pomalicali. Vrnili smo se po isti poti.

Vmes smo se odpeljali en krog s kabinsko žičnico Zadnji Vogel. Ta vozi brezplačno od 9h do 15h, štirisedežnica Orlove glave pa brezplačno od 9h do 16h - kar je podatek za vsakogar, ki na smučišče Vogel pride peš.

V Ukancu je sledila še popoldanska osvežitev v jezeru.

Desno najvišji je Vogel.

Šija se zdi daleč (vrh levo med stebroma).

Razgledi s Šije. Proti smučišču.

Proti Primorski strani.

Desni vrh Rodica, levo spodaj Bohinjska Bistrica.

In proti Voglu.

Pa še pogled nazaj ob spustu, desno je Vogel, na Šiji levo gneča.

Ob nekdanjem Ski hotelu Vogel.

Javorov vrh (1482 m) in Planina Zajamniki (1280 m), 10.8.2025

Javorov vrh.

Nedeljsko turistični razširjeno-družinski izlet. Z avtom po gozdni cesti Goreljek-Zajamniki do ovinka (cca. 3 km z Goreljka), kjer gre steza v gozd proti Javorovemu vrhu. Potem po isti stezi nazaj in z avtom še malo naprej, do 1 km pred Zajamniki. Z Goreljka do Zajamnikov je cca. 6 km po gozdni cesti.

Najprej na Javorov vrh (20 min hoje). Veliko je bilo mravelj, tako da se nismo nič zadrževali na mestu po poti.

Lani novembra je bila megla, tokrat pa so nas pričakali razgledi.

Z Javorovega vrha, na desni Golica.

Med vejami smrek Triglav, Dom na Kredarici, Dom Planika.

Proti Karavankam.

In spet Triglav levo med smrekami.

Sledili so še Zajamniki. Tu je bilo kar nekaj ljudi, večinoma so poiskali senco pod smrekami na robu planine. Mi smo (se) pofotkali, občudovali razgled in se odpravili proti avtu ter domov.