Šavnica (863 m), 12.10.2025

Začutim

domačnost tega gozda,

ko se vračam drugačna,

kot pa sem tu bila nazadnje.

Dom Zorka Jelinčiča na Črni prsti (1832 m), 3.10.2025

Čez Planino Osredki (1394 m) na Črno prst (no, do planinskega doma) in nazaj čez Planino za Liscem (mimo Orožnove koče, 1346 m). Pot sem začela ob 10h in končala ob 10h na Ravnah (735 m).

Bil je predzadnji jasen, sončen, topel dan pred prvim jesenskim sneženjem v gorah. Prvi del poti hodim kot običajno proti Orožnovi koči, potem pa pri rampi nadaljujem naprej po gozdni cesti cca. 10-15 min, pot se rahlo spušča, grem tam mimo, kjer na gozdno cesto pride pot iz Žlana (Polj), vse do table “Pl. Osredki”, ki usmeri levo v gozd. Mestoma je z gozdne ceste lep razgled na Triglav in Bohinjsko jezero.

Po pol ure strmine v gozdu sem na Planini Osredki in s tem na desni strani Lisca (na levi je Orožnova koča). Pijem, pojem čokoladico, sendvič mi ne paše. Razmišljam, a bi šla dalje, res si želim na Črno prst… Dam si naslednje pol ure hoje in se potem odločim. Pot se ravno slabe pol ure vije po planini, čutim, da imam kondicijo in grem dalje.

Potem pa strmo, strmo do prvega grebenčka, kjer bi lahko šla levo na Lisec, čakala pa me je desna smer Črne prsti. Ok, še malo… Popustim lahko le za trenutek, za kaj več pa ne – ker potem se je moj prostor začel krčiti, namesto, da bi ostal širok za vse / za tisto, kar se je porajalo. Osredotočena sem samo na pot, dihanje in držanje prostora. 

In spet strmo, strmo do grebena Spodnjih Bohinjskih gora, kjer bi desno lahko šla proti Rodici, izbrana smer pa je bila levo proti Črni prsti (15 min). "P..., sm carica!" je bilo navala energije ravno za štiri fotke.

Na Primorsko stran.

Levo Boh. Bistrica.

Dom Zorka Jelinčiča je že zaprt, klopi so bile zunaj, tam sem se preoblekla, pila, pojedla čokoladico, sendvič mi še kar ni pasal. Tesno mi je, poskušam bit s tem in jasna mi je bila le misel, da želim čimprej dol, vrh (oddaljen 2 minuti) in žig Bohinjske planinske poti lahko počakata. Prav tako čudoviti razgledi tega čudovitega jesenskega dne.

Sledil je spust do Orožnove, tam se pozdravimo, Franci me spomni, da se je nova sezona Prijateljev že začela, “ja dobr, se bom pa vpisala”. Sledi še zadnji del poti do Raven, čez slabo uro sem doma. Ko doma najdem način, da poženem kri po telesu in se mi vrne apetit, končno lahko pojem tisti sendvič. 

Uf, intenziven petkov izlet! Ni šlo za premagovanje sebe, ampak za biti na svoji strani, sodelovati s sabo, prevzeti odgovornost, sočutno vztrajati ob svoji nemoči, negotovosti, strahu. In to je še eno od daril hribov.

Junija me je Lisec pospremil v poletje, tokrat sem ga obkrožila in se z njim odpravila v jesen.

Blegoš (1562 m), 20.9.2025

Za nami je bilo nekaj septembrskih dni (sončnih, toplih, čistih) ki jih bom drugo leto čakala celo leto in takoj, ko spet pridejo, bom šla z njimi uživat na sonce in v hribe.

Enega takih zadnjih dni smo letos izkoristili za vzpon na Blegoš. Čez Soriško, proti Davči in skozi Zali Log z avtom do Črnega Kala, od tam pa po direktni poti na vrh, naprej dol do koče in nazaj na Črni Kal po cesti.

Direktna pot pelje čez korenine, dolgo preprogo korenin. Strmina kar ni popustila. Vse do ovinka, ko je bilo slišat glasove in nismo vedeli, a se sliši od koče ali z vrha. Z vrha! 

Z najmlajšim smo v 1h 45min prišli na razgleden, travnato obsežen vrh. In kar nismo vedeli, v katero smer bi občudovali razgled.

Potem pa še v kočo na kosilo, posončit se, pogujsat in nazaj proti Črnemu Kalu.

Blegoš je del Loške planinske poti, žig je šel v knjižico, sama pot pa še čaka name.

Planina za Črno goro (1340 m), 8.9.2025

Poletje iskanj

ravnotežja -

kaj bi in kaj zmorem,

kaj želim in kaj potrebujem.

Jesen bo topla.

***

Izhodišče so bile Ravne, pot je mestoma strma, mestoma položna. Na tabli je markirano 2 uri, nekje je označen čas 1h 40min, hodila sem malo manj časa od tega. S planine gre pot naprej v smeri Črne prsti ali v smeri Koble, Vrha Bače (od tam je možno nadaljevat proti Poreznu, v Podbrdo, proti Soriški planini (Šavnik, Možic, Lajnar, Slatnik) ali pa se vrniti na Bohinjsko Bistrico preko Strm). Fin kondicijski skok na hrib. Vračala (in razgledovala) sem se čez smučišče.

Ob poti, kanal za odvodnjavanje vode.

Matajur (1641 m), 31.8.2025

Po dolgem času smo šli po en žig Slovenske planinske poti (razširjeni del). No, nismo šli samo zato. Predvsem smo šli na skupno preživljanje časa, pod milo nebo, z vzponom na zelo razgleden hrib.

Skozi Baško grapo, proti Tolminu in skozi Livek smo se zapeljali v Italijo, tam pa do izhodišča - Refugio Pelizzo (1320 m). Ena od poti v 45 minutah hoje, po golem pobočju (pri dveh grmičkih se lahko skriješ v senco), pripelje na vrh Matajurja. Na vrhu je kapelica, lahko pozvonimo, žig je na skali malo stran od vrha. In r-a-z-g-l-e-d. 

Vse te gore in poti okrog in okrog... Vrha ne doživiš / gore ne spoznaš, če se ne odpraviš na pot. Doživiš jo tako, kot si danes, jutri bi bilo že drugače. Koliko hribov imam na dlani (ko stojim na Matajurju), poti pred sabo, koliko življenja, koliko možnosti. Pa sestopim, pa grem spet na vrh. In večkrat tako. Kot val. Valovi fizičnih doživetij, valovi notranjih doživljajev. Pride čas, ko je gladina morja življenja tudi mirna (zunanja in/ali notranja). Zares ali navidez, vedno za določen čas, nikoli v celoti. A potem je tukaj hkrati še vse dogajanje pod vodo in vreme nad morjem. Svetu nikoli ne pridemo do dna, lahko se le čudimo in se mu posvečamo...

Krn pa naredi vtis!

Spredaj Kobariški stol.

Kanin, z oknom na levi.

Triglav kuka ven.

Slap Driselpoh, 24.8.2025

Tale soteska in slap sta tik za Podbrdom, ko se peljemo naprej po Baški grapi (1-2 km iz Podbrda). Ob cesti je prostora za par avtomobilov. Do slapa je cca. 20 min hoje.

Poljub?

Pogled nazaj.

Pot teče pa grapi, levo in desno je strmo. Zanimive kamnine, v plasteh... Potoček nas spremlja ves čas na desni (vmes presahne, pa se spet pojavi) - nanešenega je veliko kamnitega materiala, zaradi česar je verjetno preoblikovana struga. Gremo tudi mimo domačije Driselpoh, ki nam na tabli izreče dobrodošlico. Ne izgleda zapuščena, kot bi pričakovali...

Pogled navzgor v smeri Črne prsti, ki je v megli.

Tu levo po potki. Malo prej je smerokaz za Kal (levo s poti).

Se že vidi.

Tale slap sploh ni slab. Od daleč zgleda bolj tak mini slapek (a smo že tu?), ampak v neposredni bližini pa prepriča in napolni. Nismo se želeli dolgo zadrževati v njegovi bližini, ker bi lahko vsak hip kaj priletelo dol s pobočja nad slapom in nad tolminčkom. Zato smo se vrnili in nižje dol na poti pomalicali; našli smo prijetno sonce (ja, posije v grapo) in skale za usest. Potem pa do avta in skozi ovinke domov, z mislijo "kako je pri nas lepo in koliko takih malih lepot je blizu nas".