Hribovanja
V življenju sem se odpravila na več poti. Na najbolj zahtevno v letu 2020, ko sem prvič postala mamica. Danes sem v življenju tudi na hribovskih poteh. Na novo odkrita ljubezen do hribov, v povezavi s smislom, ki ga vidim v pisanju in željo po povezovanju z vso naravo, se manifestira v mojih zapisih, ko želim izkušnje in doživljanja z mojih življenjskih poti, tudi ali predvsem hribovskih, deliti na tem spletnem mestu zato, da ne ostanejo le z mano. Hribi + zapisovanja = hribovanja.
Šmarna gora (669 m), 10.11.2024
Rodica (1966 m), 9.11.2024
Točka na Bohinjski planinski poti. Najino izhodišče je bilo Javorje – za vasico Laški Rovt (naslednja je Ribčev Laz) zavijemo levo na makadamsko cesto, ki po dobrih 6 km pripelje do tega izhodišča (1050 m), od koder je do Rodice slabe 3 ure hoje. Cesta je bila v dobrem stanju.
Njeno Visočanstvo (skrajno levo), Rodica:
Ampak do tja naju čaka še nekaj poti. Začenši s "ššš, ššš, ššš"- listjem, ki šumi pod nogami. Vzpenjanje najprej skozi gozd do Planine Suha. Istoimenski hudournik, katerega struga nas spremlja do planine, mora biti mogočen v času deževnih nalivov. Struga je od mojega zadnjega obiska (pred 2 letoma) spremenila podobo, ker se je mestoma poglobila, razširila, hudournik je nanesel veliko proda, tudi na sami planini.
S Planine Suha se odpre pogled na vrhove, ki objemajo planino in vabijo gor, na sonce.
Sončno mejo sva dosegla po 40 minutah s Planine Suha.
Vmes sem razmišljala o naravi vdiha in izdiha, ki je taka, da se vdih in izdih izmenjujeta. Ne morem vdihniti stokrat zapored in narediti zaloge vdiha, niti ne morem izdihovati dlje, kot le nekaj trenutkov. In vsak izdih lahko pustim tukaj, zdaj, v tem koraku, ko se zaključi, saj sledi nov vdih in spet izdih, ki ga spet pustim tukaj, zdaj, v tem koraku – s tem, ko spustim in sprostim izdih, kjer in kakor mu je mesto, spustim in sprostim tudi breme, ki je vezano nanj. Ne vem, kaj to breme je, ampak se pojavi skozi fizični napor. Vendar, kakor se pojavi, se lahko tudi sprosti – skozi ta isti fizični napor. Pojavi se zato, da se sprosti. A zato nekaterim „ni za v hribe“, ker se je treba „mal pomatrat“?
Še malo, pa sva bila na grebenu, kjer se pot razcepi desno v smeri Vogla, Šije in levo v smeri Rodice.
Greva levo, pot se začasno položi in usmeri navzdol, hkrati občudujeva Triglav in ostale gore na levi in hribčke ter dolinice z meglicami na primorski strani na desni.
Po levi strani sva šla na vrh, in po desni (gledano od tu) nazaj.
Po eni uri hoje od razcepa sva na vrhu Rodice, ki ta dan ne sameva, saj nisva bila edina pohodnika, ki sva ušla megli v dolini. Opaziva Snežnik, Porezen, Ratitovec, Lubnik, Krn na drugi strani (Gomilščkovo zavetišče z daljnogledom), en ledenik v daljavi, vse gore okrog Triglava, vse naprej od Šije in Vogla.
Vrh Rodice. Iz te smeri sva prišla. Šija, Vogel in naprej.
Javorov vrh (1482 m), 3.11.2024
Orožnova koča (1346 m), 2.11.2024
Valvasorjev dom pod Stolom (1181m), 24.10.2024
Orlove glave (1682 m) in naprej proti prevalu Globoko (1837 m), 22.10.2024
Ko um bi, telo pa ne,
je duša vmes, ki sprejme oboje.
Kaj se bo uresničilo?
Tokrat tisto, kar je v telesu.
Duša sprejme, poveže
to kapljo z oceanom izkušenj celote.
...
Naslov te objave bi moral biti Vrh nad Škrbino (2054 m). Vrh nad Škrbino je točka na Bohinjski planinski poti, gre za zelo zahtevno označeno pot. Do nje sem nameravala priti z izhodiščem pri Ski hotelu Vogel, in sicer po poti, ki gre proti Šiji in Voglu, s sedla Vratca naprej v smeri Vogla in naprej proti prevalu Globoko, Konjskemu sedlu, Škrbini in nazadnje Vrhu nad Škrbino. Markiran čas hoje je 4,5 ure. Pol ure pred prevalom Globoko sem se obrnila. Bilo je tako:
Iz Ukanca sem se s prvo nihalko ob 8.00 pripeljala nad meglo.
Povsod jasnina, le v smeri Vogla in Vrha nad Škrbino se megle vlečejo čez vrhove.
Čez Orlove glave sem šla v smeri Vogla in pod pobočji Šije se pot zmerno spušča in daje občutek, da grem proč od cilja. V tem času je pot senčna.
Pridem do table, ki usmerja proti Voglu in Šiji (oboje 1 uro stran). Po 10 minutah prispem na sedlo Vratca in do prvega razgleda na primorsko stran, kjer gre pot levo na Šijo (50 min) in pot desno na Vogel (tudi 50 min).
Pogled s sedla Vratca nazaj. Prihajam od tiste hiške na hribčku desno.
Dalje od Vratc, pogled naprej.
Pogled na Rjavo skalo s Ski hotelom Vogel.
Čaka me razpotje Vogel (15 min) – Globoko (30 min).
Tako sem po opisani poti od zgornje postaje nihalke pri Ski hotelu Vogel po 2,5 urah prišla do razpotja Vogel (15 min) – Globoko (30 min) oz. malo naprej, tam pa mi je postalo slabo in kot da mi bo zmanjkalo energije. Do Vrha nad Škrbino bi imela še 2 uri hoje.
Usedla sem se, hitro nekaj spila in poskušala pojest sendvič, ampak kar ni šel po grlu. Fak Kristina, tole ni ok. Odločila sem se, da grem nazaj in v trenutku je bilo za odtenek moje počutje boljše. Pomislila sem še, da bi šla vsaj na en vrh – na Vogel, ki je bil le dobrih 15 min stran, ampak ne bi zmogla. Enkrat sem se še mogla usest, gor sem šla čisto počasi, dol je šlo lažje, slabost z rahlo vrtoglavico je prihajala v valovih. Najbolj me je skrbelo, da mi zmanjka energije. Govorila sem si, da sem le nekaj takega pojedla in da bo bolje, če slučajno bruham. V mislih se mi je že vrtel scenarij, da kličem GRS.
Ob sestopanju sem globoko dihala in se poskušala umirit, saj je bilo vse to posledica psihične nepripravljenosti na turo – na dolgo, zahtevno in nepoznano turo v visokogorju, na kateri sem bila sama. Čeprav je bila pot označena, ogledala sem si jo na zemljevidu, mestoma je bila varovana, bil je krasen jesenski dan, fizično sem bila pripravljena, strahu nisem čutila. A dejansko so že od jutra bile z mano rahle neotipljive skrbi, na videz nepomembne in rešljive („kadarkoli se lahko obrnem“). A ko je stiska nastopila, je rešitev „kadarkoli se lahko obrnem“ bila malo pozna, ker sem že šla čez mejo.
Nekaj je v meni naraščalo in se tam na razpotju razlilo čez rob. In hvaležna sem, da me ni preplavilo, ampak, da sem to polno mero lahko ponižno nesla nazaj dol.
Vračala sem se čez Planino Zadnji Vogel, nisem šla nazaj pod pobočji Šije proti Orlovim glavam, saj bi se tam vzpenjala. Malo pred Planino Zadnji Vogel sem naredila dva požirka vode in potem, kot da bi odrezal, sem bila nazaj pri močeh. Kot, da sem se predihala in obdržala skozi krizo. Uf, olajšanje. Vedela sem, da se bom lahko vzpela še nazaj do Ski hotela Vogel.
Pred Planino Zadnji Vogel, pogled naprej.
In pogled nazaj na prehojeno pot. Megle še vztrajajo.
S Planine Zadnji Vogel sem šla malo navzdol po Žagarjevem grabnu in potem desno navzgor po poti (kjer je tabla na drevesu usmerja v levo za Ukanc oz. Zlatorog). Ampak označena pot gre s planine proti Ski hotelu Vogel nekje višje, sem jo zgrešila in se ji višje gor priključila.
Pri Ski hotelu Vogel sem še pojedla in občudovala Pršivec, Triglav, Kopico, Zelnarico, ... vrhove, ki sem jih prepoznala. Z bližnjih brunaric oz. okrepčevalnic se je slišala komercialna glasba, ki je ob taki kulisi nepotrebna in odveč.
Še razgled s terase ene od okrepčevalnic – megel ni več. Vogel je skrajno levo.
Krekova koča na Ratitovcu (1642 m), 20.10.2024
Orožnova koča (1346 m), 19.10.2024
Jesen je v gozdu,
še svetlo listje sije
namesto sonca v megli,
na poti v zimo
se vse dozorelo usuje.
...
Gozd ves čas daje vse od sebe. Ampak ne zato, da bi bil v najboljši jesenski verziji samega sebe, ampak zato, ker on to preprosto je, v polnosti živi in to je dovolj. Odvisen je od vseh procesov, ki se odvijajo v njem, a v njih ne posega in jih sprejema, ker so naravni. Odziva se z iskanjem ravnovesja. Koliko je še naravnega v nas?
Lubnik (1025 m), 11.10.2024
Šmarna gora (669 m), 10.11.2024
Ja, Šmarna gora na nedeljo, iz Tacna čez Spodnjo Kuhinjo (čez korenine). Šmarna gora je del poti 10 vrhov v okolici Ljubljane; žig in srečan...
-
Ukanc - Koča pri Savici - Dom na Komni. Za ta dan izberem Komno. Ali pa ona mene. Zakaj, od vseh hribov, mi ravno Komna pride na misel in p...
-
Po krožni poti. Začela sva na Rudnem polju (1347 m), čas hoje na Viševnik je 2h, ampak ob običajnem pohodnem koraku se ta čas lahko skrajša ...
-
Macesen molči, čaka in je tik pred tem, da ves zasije. ... Krožna tura, oba vrhova sta del Bohinjske planinske poti, z izhodiščem na križišč...