Pot v poporodno depresijo in pot ven - zaključek

Na možnost prihoda poporodne depresije je pomislila moja osebna zdravnica, ko je v času moje nosečnosti (leto 2020) izvedela, da sem doživela nekaj stresnih dogodkov, to so bili v letu 2018 smrt bližnjega, v letu 2019 selitev in v letu 2020 bolezen v družini.

Meni se prihod poporodne depresije ni zdel realen, saj sem pretekle stresne dogodke vendar predelala in me niso obremenjevali, delala sem na sebi, poleg tega sem doživljala lepo nosečnost. Ha! Življenje je imelo z mano drugačne načrte in tako sem 4 mesece po porodu bila otopela, tesnobna, polna begajočih misli, nespečna, nemirna, trpeča, z občutki nesposobnosti. Razmišljala sem o odhodu s tega sveta, saj sem v le v tem videla rešitev za izhod iz svojega notranjega trpljenja. Temu mojemu notranjemu razsutemu stanju nisem mogla reči depresija, ker se mi je zdelo naravno – da jaz taka sem, nesposobna, in zdaj, ko imam otroka, se je to pokazalo v vsej svoji veličini, do sedaj sem to pač uspešno skrivala. Zato sem v enem redkih zapisov tudi zapisala: „Kmalu bom razkrinkana.“

V tem životarjenju mi je vendarle uspelo najti meni ustrezno strokovno pomoč psihiatrinje, ki mi je predpisala antidepresive in psihoterapevtke, s katero sva začeli s terapijami.

Zgodil se je čudež – na eni od prvih terapij sem doživela olajšanje v trenutku, ko sem ozavestila dogajanje v otroštvu in v odnosih primarne družine, kar je bilo tesno povezano s prihodom poporodne depresije, s prihodom občutka takšnega bremena in odgovornosti, da tega enostavno nisem več zmogla nesti. Dogajalo se je takrat in zdaj spet, z rojstvom dojenčka. Pa ne že spet tako ogromno breme! Tisto dogajanje iz otroštva sem očitno lahko predelala le tako, da sem v odraslosti prišla v situacijo, ki je v meni sprožila isto reakcijo kot takrat. Copy – paste, vrnitev v preteklost.

Že naslednji dan sem se smejala, kuhala, spet lahko razmišljala, se pogovarjala in dobila sebe nazaj. Naredil se je dan. Nisem mogla verjeti in sem še nekaj časa previdno opazovala, kdaj bom spet zdrsnila v noč, v depresijo. Ampak ni se ponovilo, niti malo, niti en dan, niti en trenutek ni bil več podoben tistemu vzdušju v meni, kot je vztrajalo 4-5 mesecev po porodu. Na novo sem se rodila.

Zdi se, kot da se je ta pot ven zgodila v trenutku – slučajno, v enem srečanju, tisto popoldne, s pravim vprašanjem. Mislim pa, da sta se pot v poporodno depresijo in pot ven ves čas prepletali; ko sem se poporodni depresiji približevala, sem hkrati tudi že pridobivala opremo, ki mi je pomagala pri plezanju ven. Zato ta pot ven ni srečno naključje (tako kot pot noter ni bila nenadno presenečenje), ampak se je v tisti trenutek, ko je depresija odšla, steklo večletno ukvarjanje s sabo, raziskovanje svojega zemljevida (svoje zemlje) in finančno, časovno ter energijsko vlaganje vase, v odnose. Srečna naključja pri tem pa so, da sem na tej svoji poti lahko srečala zame prave ljudi, ki so skupaj z mano ustvarjali in še ustvarjajo – življenje.

Več:

Moje misli so bile - 1. mesec po porodu 

Moje misli so bile - 35. dan po porodu

Moje misli so bile - 37. dan po porodu 

Moje misli so bile - 41. dan po porodu

Moje misli so bile - 3. mesec po porodu 

Moje misli so bile - 5. mesec po porodu

Moje misli so bile - 5. mesec po porodu

"Trpela sem, bila res nesrečna zadnje 4 mesece. Depresija se je dokončno porodila. 

In sem si našla strokovno pomoč. 

Bilo mi je žal, da sem zanosila in rodila. Misli sem v tem času sem bolj malo zapisovala, ker nisem zmogla. Bilo je res vse - eno. Vse črno do zadnjega kotička. Obup. Nisem imela upanja na boljše čase. Ni mi bilo živeti. 

Pa vendar mi je pomoč pomagala! Spet čutim. Uživam. Spet sem nazaj! Vzljubila sem fantka. Končno čutim, da je srček, miško, pikec, ... Komuniciram z njim. Za dežjem je posijalo sonce. Kot, da sem rodila (tudi) zato, da bi se jaz ponovno rodila. Kot, da je taka izkušnja bila potrebna, da pridem do sebe in da postanem resnična. 

S to svetlobo zaključujem ta dnevnik (op.: nosečniški dnevnik). Mamica je rojena :)"

Ta zapis je nastal 5 dni po srečanju s psihoterapevtko, ko sem ozavestila, da sem si naložila oziroma mi je bilo naloženo breme (predvsem čustvene) skrbi za brata v primarni družini. 7 letna deklica sem želela zaščititi 5 let mlajšega brata v obdobju razhoda najinih staršev, ko sem sama potrebovala s strani staršev odsotno podporo, tolažbo, razlago, komunikacijo. In ko dobrih 25 let kasneje rodim otroka, ponovno doživljam to zgodbo. Ki je kot take niti nimam v spominu, ampak telo se je spomnilo. In seveda padem. Ampak tokrat vstanem, končno vstanem v svetlejše, v bolj svobodno življenje!

Zaključek: Pot v poporodno depresijo in pot ven

Orožnova koča (1346 m), 26.11.2023

Tisto, ko sonce zjutraj vstane in pokuka izza hribov in posveti na zasnežene vrhove, ki potem niso več beli, ampak se obarvajo roza-oranžno...

Orožnova koča (1346 m), 25.11.2023

Treba je samo it! Ob predpostavki, da sta čas in fizično dobro počutje na voljo. Ker misli niso čisto prepričane, da bi šle: bi raje šle kam drugam; ne bi šle danes; bi šle kasneje; ...

Ampak potem, ko sem šla, sem se nekje na poti poenotila, da je v meni vpilo in odmevalo: to je toooooo, o kolk dobr je hodit! In zlahka sem se odločila, da grem jutri navsezgodaj spet.

Lunca, lunca.

Vodnikov razglednik (1017 m), 18.11.2023

Ura je 14.00, dan je sončen, kam bi šli še po malo sonca in jeseni? Na Vodnikov razglednik! 

S Koprivnika 20 minutni sprehod. Če pa na poti srečamo bager, ki baše zemljo na prikolico; mačka, ki lovi miške in se pusti božat; krtine; travo, ki je za pokositi; njivo, kjer se lahko kaj poseje; listje, po katerem se da gaziti; skale, na katere se je mogoče usesti; ... pa lahko dodamo še nekaj minut zraven. Užitek!

 

Na vrhu, razgled na Bohinj.

Orožnova koča (1346 m), 17.11.2023

Narava se pripravlja na zimsko spanje, na globok počitek, ampak hkrati ponuja toliko živosti in prav nič ni dolgočasna. 

Šumeče listje pod nogami. 

Živo zelen mah v kontrastu z rjavo jesensko barvo vej, korenin, debel, blata in sivo barvo kamnov vseh velikosti. 

Še kakšna ptica se oglasi. 

Topel veter. Spihano ozračje in jasen razgled do Karavank - Golice, Stola. 

Razsvetljena dolina. 

Gola drevesa. 

Napor, ki ga nudi hoja v hrib in intenzivnost le-te, ki spodbuja vračanje pozornosti v ta korak zdaj in zdaj in zdaj, od koder pozornost deluje, se širi in usmerja naprej. Tam ni mej, življenje je odprto.

Desno razgled do Golice.

 

Pa je jesenski orkester opustil barvitost do pomladi.

 

Proti Karavankam.

.

Orožnova koča (1346 m), 16.11.2023

Če bi mi kdo pred leti napovedal prihodnost, bi med drugim rekel: "Po službi, ko boš prišla domov, boš z veseljem šla na Orožnovo. Novembra. Ne glede na vreme. Tudi v temi." 

Jaz bi mu pa rekla: "Dober vic ja! Imam sicer željo, da bi se napoved uresničila, ampak jaz grem po službi, ko pridem domov, z veseljem počivat na kavč. Pogosto. Ne glede na vreme. Predvsem v temi."

Mene je sicer vleklo ven, v aktivnost, ampak izgovori so pogosto preglasili to željo, ta notranji klic. 

Ker je ena od odlik notranjih klicev vztrajnost, sem izgovore počasi lahko ustrezno naslovila in jih vrnila dejanskim lastnikom tja nekam v preteklost, kamor sodijo in niso več delovali v moji sedanjosti. Svoboda!

Orožnova koča (1346 m), 11.11.2023

Tema. Ptice ne pojejo. Soj lučke. Zvok korakov in pohodnih palic po gozdnih tleh. Dihanje. Vetrič. Sneg. Začne se daniti in gozd izreče "dobro jutro, dobrodošla".

Orožnova koča (1346 m), 10.11.2023

Kdaj se pot zares začne (in konča)?

Ko začnem hodit na Ravnah pri Janezu? Ko se doma odločim, da bom šla? Ko že v službi razmišljam o popoldanskih dobrih 2 urah na poti na in iz Orožnove? Se je pot začela na začetku sezone 2023/24? Na začetku prejšnje 2022/23? Se je začela takrat, ko sem prvič slišala za Prijatelje Orožnove koče in je seme bilo posejano? Se je pot začela še prej? S prvim vzponom na Orožnovo, ki se ga niti ne spomnim? 

Tako bi lahko šla nazaj do svojega rojstva, saj je že takrat obstajala določena verjetnost, da bom vsaj enkrat na Orožnovi koči, ker sem bivala v njeni bližini oziroma v bližini mesta, kjer še bo ponovno zgrajena (v l. 1944 je pogorela/bila požgana in znova zaživela na starih temeljih v l. 2006).

Tako vzročno in absolutno gledano začetka poti ni. Če se ne začne, se tudi ne konča. Začetek poti je relativen, ko si določen trenutek prisvojim in ga imenujem kot začetek. Če pa začetka v resnici ni, je tudi moja jutrišnja jutranja načrtovana pot na Orožnovo že v teku, saj se niti današnja ni končala ...

Zadnjih 52 minut svetlosti današnjega dne.

Rudnica (946 m), 6.11.2023

Zakaj hodim, zakaj hodim v hrib? Lepše vreme, čudovit razgled, prijetna pot, ... niso bistveni razlogi. Cilj ni bistven, bistvena je sama pot. Ker po poti se preko zunanjega do mojega notranjega sveta nekaj zgodi, ustvari, preobrazi. 

Na tej poti srečam. Verjetno kar sebe. Svoj del, ki je bolj živ in prisoten. Stik z naravo vrača k sebi. Od tega, da sem na začetku poti polna misli, do tega, da se ta miselni tok skozi hojo umiri, umakne se nujnost delovanja in iz ozadja stopi naprej zavedanje, da je vse tako, kot mora biti. Celota. Um se zbistri, odvečno odpade. 

Zato hodim - da pride do srečanja, takega brez napora, brez tuhtanja. Porodi se, ve kako. Ne rabim nič pomagat, spreminjat, silit. Odprtost do tega, kar se ima zgoditi, lahko vodi do izkušnje, ki je bogatejša od tiste, ki si jo lahko zamislim. Zato hodim, ker to potrebujem.

Na zunaj je pa pot na Rudnico bila videti tako:

S kolesom se odpravim z Bohinjske Bistrice na Brod po kolesarski poti. Piha, zato dam gor kapuco in rokavice. V Danici opazujem nivo Save Bohinjke in Bistrice, ki sta že upadli od včeraj. Tudi na kolesarski poti ni več vode in po poljih ni več jezerc in potočkov. 

Malo naprej od rojstne hiše dr. Janeza Mencingerja se začne pot in tam pustim kolo. Grem po poti čez Široko polico. Škropi dež in žal mi je, da nisem palerine dala v nahrbtnik - ampak vse ok, ni bila zares potrebna. Ko pridem s Široke police, me pozdravi zasneženi Triglav v oblakih. Pot se nadaljuje skozi lep bukov gozd. Na razgledni točki s klopco se odpre razgled na Bohinjsko Bistrico, Brod in desno naprej na Savico, Kamnje, Žlan, na ves greben Spodnjih Bohinjskih gora. 

Pot vodi mimo razgleda na Bohinjsko jezero in se nadaljuje proti vrhu - z vpisno skrinjico, klopco in razgledom na Zgornjo Bohinjsko dolino, tudi na Zajamnike in skrajno levo na Veliki Draški vrh. 

Pomislim, da bomo Bohinjci kmalu mogli plačat, da lahko živimo v Bohinju in uživamo take razglede. 

Ker je Rudnica točka na Bohinjski planinski poti, jaz pa še nimam žiga v knjižici, odtisnem žig v le-to in se spustim nazaj dol po Direktni poti ter zaključim krog. Usedem se na kolo in se odpeljem nazaj proti Bohinjski Bistrici.

Zasneženi Triglav v oblakih.

Pot skozi bukov gozd.

Prva klopca z razgledom.

Na Bohinjsko Bistrico, Brod, Savico.

Na Savico, Kamnje, Žlan.

Približana Orožnova koča.

 

Bohinjsko Jezero.

Vrh z vpisno skrinjico in klopco.

 

Približani Zajamniki.

 

Skrajno levo Veliki Draški vrh.

 

Zgornja Bohinjska dolina.

 

Srednja vas.

 

Jesenska pot nazaj.

Moje misli so bile – 3. mesec po porodu

Beležka v telefonu, shranjena namesto poslovilnega pisma, se je brala: »Ne zmorem te skrbi, nege in varstva – niti brez depresije in tesnobe. Niti z vso pomočjo in podporo. Zato ni izhoda zame v tem tunelu. Težko razumeti, pa vendar prosim za razumevanje vseh prepletenih z mano. Skupaj smo se (i)zbrali na naših poteh v tem življenju. Rada vas imam.«

Vsak dan, vsak trenutek sem razmišljala o tem, da ne morem več. Ne morem več! 

Kako naj vse to končam? 

Prav vseeno mi je bilo za fantka, za moža, zase. Zelo sem razumela alkoholike, odvisneže, ki svojo stisko tlačijo preko odvisnosti oz. razumem ravnanje, ki izvira iz notranje stiske. Drugače ne znaš, ne zmoreš in tudi jaz bi se z veseljem napila, če bi mi to prineslo olajšanje. 

Če bi mi nekdo ponudil tableto, ki bi v trenutku vse končala, bi jo vzela brez premisleka. Popolnoma brez premisleka. Zdelo se mi je, da se komaj še držim skupaj. Razumem, zakaj nekdo želi končati svoje življenje in to tudi stori. Zato sem napisala poslovilno beležko v telefon, ker sem intenzivno razmišljala o tem. Ampak je ostalo le pri razmišljanju. Tablet se nisem želela najest, ker me je bilo strah slabosti, bolečin; porezat se nisem mogla, ker me je bilo strah bolečin. Kaj naj naredim? Skočim v globino, zaidem v deročo reko, da me odnese? Skočit nisem upala, ker ni bilo zagotovila, da bo uspelo. Kaj, če ne uspe in ostanem... Da pridem do deroče reke pa nisem imela energije (mogla bi počakat na močnejše deževje in se ponoči odkrast ven). Bila sem že odločena, da grem skočit, ponoči, ko bi vsi spali. Pa me je nekaj zelo močno držalo v postelji, da niti vstala nisem, kaj šele, da bi poskušala oditi skozi vrata. 

Večkrat sem pomislila „samo še danes, potem pa grem, nekaj naredim in me ne bo več“. Brat je bil na obisku v sredo in je rekel „se vidmo v petek“. Sem si mislila „upam da ne. Ne bom zdržala do takrat“. 

Za samomorilne misli nisem želela nikomur povedat, da mi ne bi preprečili delovanja, če bi si res nameravala kaj naredit. Psihiatrinja me je vprašala, ali so te misli prisotne. Sem rekla, da ja. Evo, njej sem povedala. Je vprašala „a so obvladljive?“. Sem rekla, da ja. Res so bile.

Nadaljevanje: Moje misli so bile - 5. mesec po porodu