Planina za Črno goro (1340 m), 24.8.2026

Izhodišče za popoldansko srečanje s hribom nekje nad Bohinjsko Bistrico so bile Ravne. Pot gre sprva skupaj s tisto do Orožnove koče. Kmalu sledi razpotje, kjer nadaljujem levo skozi gozd. Strmo se vzpenjam. Ko pridem na gozdno cesto, jo prečim in nadaljujem s strmino. Pot je prijetna. Višje se malo položi, a spet vzpne.

Misli ves čas tečejo, kot da me želijo prehiteti. Vsake toliko jih pokličem nazaj, da ne grejo predaleč in da jih spomnim, da sem z njimi. V tem ritmu se sčasoma umirijo in postanejo krotke živalce, ki mi pripadajo.

V slabi uri in pol sem na Planini za Črno goro. Sonce še oblizuje vrhove dreves. Živine ni. Grem okrog planine in še malo naprej do razpotja: Kobla v levo in Črna prst v desno. Bi šla še do Črne prsti, pa je bila ura pozna, zato na razpotju obrnem in se vrnem po isti poti nazaj na Ravne.

Planina Zadnji Vogel (1413 m), 15.8.2026

Naš cilj je bil sicer Vogel (1922m), a smo zaradi časa (beri: ujeti je bilo treba še kabinsko žičnico in štirisedežnico, ki obratujeta le do 16h ter upoštevati, da bi se z obema zapeljali vsaj dvakrat) izbrali Planino Zadnji Vogel.

Pot do tja nas je vodila z Orlovih glav, proti Šiji, pod Šijo in proti Voglu - tu nekje pa smo skrenili s poti navzdol, po uhojeni strmi potki, za katero se je videlo, da se nižje pridruži tisti, ki vodi naprej navzdol do Planine Zadnji Vogel.

Pogled nazaj na Orlove glave.

Proti Šiji, Vogel desno.

Pogled nazaj na Šijo (desno).

Proti Voglu, na prvem sedlu smo zavili navzdol.

Dolinca zgleda blizu...

Pogled nazaj, Vogel nas še spremlja.

Pogled nazaj na Planino Zadnji Vogel.

Naše pohajkovanje je trajalo cca. 4 ure. S Planine Zadnji Vogel je dragi z najmlajšim odšel proti spodnji postaji kabinske žičnice in naprej na štirisedežnico, na nekaj voženj. Sama pa sem nadaljevala v smeri Rjave skale in Orlovih glav, kjer sem zaključila krog. 

Dobrodošel gozdiček na poti proti Rjavi skali.

Nazaj na Orlove glave.

Počakala sem na vozača in prisedla, da smo se skupaj s štirisedežnico odpeljali z Orlovih glav, z Rjave skale pa še z gondolo v vročo dolino.

Tak dan potrebuje le, da ga doživiš...

Planina Krstenica (1670 m) - Planina Sp. Grintovica (1165 m) - Koča na Vojah (690 m), 28.7.2026

Izhodišče je bilo zopet križišče Vogar - Blato (1080 m), tja sem se z avtobusom iz Stare Fužine pripeljala ob 6h zjutraj. Predhodna pohoda sta bila s tega izhodišča usmerjena enkrat naravnost proti Lazu in drugič v levo proti Planini Viševnik (in navzdol do Vogarja), ta dan pa sem šla bolj v smeri desno do Krstenice (in navzdol do Voj).

Do Krstenice so nebo prekrivali oblaki, na planini, kjer je bil že čas za malico in razglede, se je počasi razjasnilo. 

Vse do Krna na desni...

 

Tosc.

Za Planino Grintovica sem izvedela naključno - "da greš tam iz Voj levo gor, nikjer nobenga in prideš na eno lepo planino". Zemljevid je pokazal, da gre markirana pot s Krstenice do Planin Zg. in Sp. Grintovica in sem se odločila s Krstenice sestopit v tej smeri. Najprej strm spust, ki se nadaljuje v lep, zračen gozd. V slabi uri sem bila na Planini Zg. Grintovica. Tam ne zavit ostro desno in iti po poti mimo stanu, kjer piše Voje - Krstenica (tam gre nemarkirana pot dalje po planini mimo stanov, ki so kar ob poti, in naprej direkt proti Vojam), ampak nadaljevati naravnost (markacija ni oddaljena) in pot se obrne v levo navzdol. 

Stan, kjer piše Voje - Krstenica.

V nadaljnjih 10 minutah sem bila na Planini Sp. Grintovica z označenim razpotjem - samo 1h 30min do Vodnikovega doma.

Zadaj Tosc.

Počasi sem se spuščala proti Vojam, vedno več pohodnikov mi je prihajalo nasproti ("kam lezete v tej vročini?"). 

Dolina Voje.

Pri Koči na Vojah je bil ob 11.30 uri čas še za en postanek preden se pridružim turistom skozi Korita Mostnice na poti do Stare Fužine, ko si mislim, da je vredno iskat in obiskat kotičke, kot je Planina Grintovica in ne tistih kotičkov, ki so predmet trženja in obiska mnogih.

Koča na Planini pri Jezeru (1453 m) - Planina Viševnik (1625 m) - Kosijev dom na Vogarju (1054 m), 19.7.2026

Spet je bil čas za Fužinske planine. V primerjavi s tednom prej, sem to nedeljo imela več zagona za hribe. Ob 7.10 sem se z organiziranim prevozom odpeljala do križišča Vogar - Blato. Vremenska napoved je verjetno prispevala k temu, da so bili ob cesti, ki od križišča vodi do Planine Blato, parkirani le trije avtomobili (teden prej je bilo vse že polno).

Jutro je bilo sveže, a toplo. Do Planine pri Jezeru sem še srečala nekaj pohodnikov, večinoma tujcev. Zato me kakšen žmohten "žiujo" še posebej razveseli.

 Planina pri Jezeru s kočo. S poti do Planine Viševnik.

Po slabih 2 urah hoje sem prispela na Planino Viševnik. S planine sem se le malo povzpela na klopco višje in že uživala v malici in razgledu na Debeli vrh in Triglav. V daljavi skrajno desno je bilo videti Planino Krstenica. 

S Planine Viševnik lahko nadaljujemo v smeri Pršivca, Črnega jezera in Komne, v smeri Triglavskih jezer ali Dednega polja. Jaz sem se namenila proti Vogarju in Stari Fužini (markirano je 3 ure). Zanimivo se je povzpeti nad planino, nato nadaljevati položno (kot po hrbtu) in se nato spustiti strmo navzdol. Tako v kratkem času nad planino gledaš proti Triglavu, na drugi strani pa že proti Spodnjim Bohinjskim goram. Ta spust je strm le na začetku. Kar nekaj je posekanih dreves, ampak markacij je dovolj. Od konca ceste na Vogar proti Vogarju je sledil najprijetnejši del poti - zmerno spuščanje skozi senčen bukov gozd. Še malo in bila sem pri Kosijevem domu na Vogarju.

Nisem se ustavljala in sem šla kar dalje do razgledne točke, vzletišča za jadralne padalce. Pojedla sem drugi sendvič in uživala v razgledu. 

Minili sta dobri 2 uri od odhoda s Planine Viševnik. Čakalo me je še 45 min spusta do Stare Fužine. Tam sem čakala avtobus, ki pa ga ni bilo, zato sem šla na naslednjega z Ribčevega laza.

Zakaj hodimo v hribe? Po mir, svež zrak, razglede, gibanje, stik, ... Vsak lahko ponudi in ubesedi svoje motive in razloge. Tam enostavno srečamo nekaj lepega, svetlega, veličastnega - v sebi. In vsemu je skupna Ljubezen.

Planina v Lazu (1560 m) - Koča na Planini pri Jezeru (1453 m), 12.7.2026

A veš uno, k se navsezgodej zbudiš in komej čakaš, da začneš hodit in dihat hribovski zrak? No, tega ni bilo. Mislim, da sem bolj za popoldanske hribe... Vseeno sem vstala, ko me je zbudila budilka, pripravila in opravila vse potrebno ter se odpravila proti avtobusni postaji na Bohinjski Bistrici, da me avtobus, z odhodom ob 7.10, zapelje do križišča Vogar - Blato (1080 m), ki je bilo moje izhodišče ta dan.

Pot do Planine v Lazu je bila samotna, mestoma strma, sonce je že vroče sijalo (zato je bilo prav prijetno hodit po senčnih, vlažnih delih poti), dolina je bila še prekrita z meglo. Šlo je počasi in kot da sem nova v tem svetu - kot da potrebujem v strnjenem času več takih pohodov, da bo postalo bolj domače. V slabih 2 urah sem bila na planini. Preden se je planina začela odpirat sem prepoznala značilno obliko levega dela Debelega vrha, ki ga opazujem iz doline. Desno od njega Ogradi. Lepo, kakšna vidljivost. Na planini je živahno. Živine in pujskov, ki sem se jih nadejala, ni bilo.

Planina v Lazu.

Debeli vrh (v živo je bolj "značilna" oblika).

Zadaj Ogradi.

Na robu planine poiščem senco, pomalicam in si spočijem. Odpravim se proti Planini pri Jezeru, markiran čas je 1 ura, hodila sem manj. Zanimivo bi bilo narediti še en ovinek - na Planino Dedno polje (1 ura s Planine v Lazu) in od tam iti na Planino pri Jezeru (pol ure).

Koča na Planini pri Jezeru.

Pri Koči na Planini pri Jezeru sem spila kavo in se odpravila proti Planini Blato oz. križišču Vogar - Blato, da me avtobus ob 13.30 odpelje v dolino. Še pridem, še... 

Bandira (112 m) in Vir, Hrvaška, junij 2026

Junijske dneve smo preživljali na Viru in glavnemu programu "eat - beach - sleep - repeat" sem dodala še malo "hike - bike".

1. Vrh Bandira (112 m) se je kar sam ponujal in prvič sem šla tja peš iz Lučice zgodaj zjutraj, po cesti, ki ni zelo prometna, a vseeno je prometa preveč, da bi to bil večkraten ali vsakodneven sprehod. 

Šla sem mimo Kolodvora Vir, po Put Lozica mimo nogometnega igrišča, nadaljevala po Put Lanterne mimo pokopališča in postaje, kjer so cisterne tovornjakov polnili s pitno vodo (zato tudi več tega prometa na poti), mimo avtobusne postaje Torovi (tam desno - še vedno Put Lanterne) in še nekaj 10 metrov do table, ki usmeri desno na makadamsko pot. Od tam pa je do vrha rahlo navkreber še 15 minut. Okrog in okrog morje, sosednji otoki in Velebit na celini - ti morski razgledi so prav posebni.

 Pag, Velebit.

 

Smer Zadra.

 

Skrajno desno Sv. Vid na Pagu.

2. Eno popoldne sem se odpravila peš iz Lučice ob morju proti vzhodnemu delu otoka. Večji del je vse pozidano, naseljeno. Nekaj je še delov, kjer čez nekaj let hiše, ki so zdaj prve v vrsti do morja, ne bojo več prve (ampak bojo tretje, četrte). 

Nekje na plaži Soldatica sem po občutku z obale zavila v ulico in šla samo naravnost (čez krožišče in mimo trgovine), da sem prišla do obale na drugem delu otoka - nekje pri plažah Prezida in Milijkovica. 

 

Pogled proti Bandiri.

Nadaljevala sem ob obali nazaj proti zahodu in v Uvali Radovanjica zavila v notranjost in po ulici Stari Put in Ul. Borisa Krnčevića preko ulice Put Nacelja (desno mimo lekarne, malo pred centrom Vira) prišla po 1h 45min nazaj v Lučico.

3. Zanimal me je še zahodni del otoka in sem šla eno popoldne iz Lučice peš ob morju proti temu delu. Hoja proti soncu in neposeljenemu delu otoka, veter, občutek divjine. 

Ob morju sem prišla do Uvale Radnjača, tam sem si z google maps pomagala do Put Svdrljaca (je na googlu označeno), spet do obale, potem se pa začne rdeča zemlja in tudi pot ob obali se izgubi oz. je spodjedena od morja, šavje je visoko. Tako da sem zavila na pot v notranjost. Do plaže Duboka Draga nisem šla, ampak sem poiskala pot do ceste (edine), ki pelje v Lozice; čeprav edina, ni prometna. Po njej sem se vrnila v Lučico.

Uvala Radnjača.

4. Do Duboke Drage sem se iz Lučice zapeljala s kolesom. Ko sem se vrnila nazaj na cesto, sem šla naprej proti najbolj zahodnemu delu otoka in preko rta (delajo cesto in je 500 m makadama) nazaj po (edini in tudi ne prometni) cesti proti kraju Torovi, tam pa pod Bandiro po že znani cesti nazaj v Lučice (krožna pot).

 

 

 

 

5. Za slovo od Vira sem šla še enkrat s kolesom iz Lučice skozi Lozice, do najbolj zahodnega dela otoka in preko rta nazaj. Pod Bandiro sem se tokrat ustavila in peš šla gor - ko gre sonce proti zahodu je še lepše. Peš nazaj do kolesa in po že znani cesti nazaj v Lučice (krožna pot). 

 Rt na zahodu, delajo cesto.

 

 

 

 

 

Hvala Vir, bil si pravi vir! Vse, kar potrebujem, nosim s sabo in v sebi ali pa je zame zunaj – v odnosu, v naravi. Ni realno si želeti, da bo doma tudi tako, kot je na morju; NI MOŽNO – doma je drugačno okolje, drugačna dinamika, drugačna rutina, drugačni ljudje, drugačni dražljaji, drugačni odnosi (plus, da je vsega naštetega več). In vse to prispeva k temu, da je drugače. Enostavno je drug okvir, v katerem bo nastala druga slika. To pa lahko prinesem z morja – zamisel o novem okvirju in praznem platnu. Kar se je naslikalo na morju, ta umetnina trinajstih dni, je zaključena celota – le še podpis manjka in izbira okvirja. Doma pa me čaka prazno platno, okvir izberem na koncu.