Možic (1602 m), Šavnik (1574 m) in Slatnik (1597 m/1609 m), 27.1.2024

S Soriške planine, 2. del Obhodnice Ratitovec (1. del), Šavnik pa je tudi del Bohinjske planinske poti.

Pot je šla gor in dol: gor ob smučišču proti kasarni, na greben nad kasarno, levo od grebena gor par minut na severozahodni vrh Slatnika (1609 m) (misleč, da je Slatnik en sam in, da je žig tam - ni, je treba it bolj ostro levo navzdol, smer Lajnar, na jugovzhodni vrh, tam je žig), dol v smeri Možica in malo gor na Možic, dol desno proti Šavniku, skozi gozd, čez jaso, gor na Šavnik, nazaj dol proti jasi, čez jaso, gor skozi gozd in naprej do grebena nad kasarno, malo dol proti  jugovzhodnemu vrhu Slatnika mimo stare tovorne žičnice, še zadnjič gor na jugovzhodni vrh Slatnika (1597 m) in nazaj dol po grebenu in skozi gozd ter ob (po) smučišču na izhodišče, parkirišče na Soriški planini.

Podlaga: v glavnem snežna, od tega ne preglobok sneg, globok sneg, ojužen sneg, pršičast sneg, se-melje-sneg, pomrznjen sneg, razpihan sneg z ledeno podlago, napihan sneg.

Prilagajanje tako spreminjajoči se poti, a tekoče hribolazenje.

Pogled na greben nad kasarno.

Pogled nazaj na kasarno.

Na grebenu nad kasarno, zadaj Šavnik.

Možic, z najvišjim Triglavom zadaj.

Skozi gozd proti Šavniku, pogled nazaj.

Iz gozda pridemo na jaso, vidi se vrh Šavnika.

Pod vrhom Šavnika.

Šavnik in pogled na Bohinj.

In pogled proti Poreznu.

In pogled proti Možicu.
 
Slatnik, jugovzhodni vrh.

Pred zadnjim spustom skozi gozd samo še po grebenčku v smeri Lajnarja.

Pogled dol proti smučišču, višje greben Ratitovca in zadaj Karavanke.


Orožnova koča (1346 m), 26.1.2024

Hodim, hodim, hodim in pridem - danes po te prizore in po svobodo. Kaj me omejuje, zadržuje, zapira? Na zunaj nič, živim v času in prostoru, kjer je to samoumevno. Do notranje svobode pa je pot lahko dolga, ni podarjena. Ko hodim po njej, vem, kje najdem male osvoboditve in dlje, ko sem na poti, so tudi bolj pogoste (in niso zgolj slučajno naključni trenutki sreče).



Sonce je zašlo. Desno najvišji Triglav.

Luna pa vzšla (naslednjič pa fotoaparat vzamem seveda).


Orožnova koča (1346 m), 18.1.2024

Grem, da se posvetim mislim in občutkom. Ne poimenujem, ne preoblikujem, ne ignoriram, ne odložim. 

Samo posvetim.

In se zgostijo, da so skupaj na enem mestu, močni in podporni, ne več šibki in rušilni.

Therapy, this way.

Sonce zahaja.

Veter piha in vetrnici se sučeta, elektrika bo.

Kako šele na Črni prsti piha?

Lisec, kmalu te obiščem.


Galetovec (1265 m), 13.1.2024

Z Ilovca. Izhodišče je malo naprej od Gorjuš proti Pokljuki, ob cesti je oznaka za Galetovec. Parkirali smo en ovinek pred to oznako in tudi s potjo skozi gozd začeli tam (pot se priključi tisti, kjer je označeno).

25 minutni sprehod, ki se časovno razširi, če škratki po poti nastavljajo bonbone (mi jim v zahvalo pred brlog nastavimo mah in fračo) in opazujemo vse drugo, kar je potrebno, da male noge pridejo same na vrh, kjer je poleg hrane za dušo tudi žig, ki se lahko odtisne v dnevnik Bohinjske planinske poti, male roke ga pa z veseljem odtisnejo v svoj dnevnik (in še kam) in dopolnijo dogodivščino.

Planina Ilovec (10 minut od izhodišča)

Pogled nazaj na Planino Ilovec

Tu gremo lahko naprej ali pa desno v hrib

Na vrhu




Na poti nazaj, pred Planino Ilovec, pogled proti Črni prsti

In pogled v smeri Bleda, proti Soteski


Dom na Komni (1520 m), 4.1.2024

Ukanc - Koča pri Savici - Dom na Komni. 

Za ta dan izberem Komno. Ali pa ona mene. Zakaj, od vseh hribov, mi ravno Komna pride na misel in prevlada? Kaj je tisto, kar najprej privlači misli, potem pa poskrbi, da se tudi udejanjijo? Ne vem, bil je občutek, da bi najraje šla tja gor. 

Kar iz Ukanca, ker smo pred nekaj dnevi bili pri Slapu Savica in se mi je gozd ob glavni cesti, ki vodi do Koče pri Savici, zdel čudovit - številne skale (ledeniški balvani), zelen mah, rjavo listje po tleh, debla in gola drevesa. Pa tudi zato, ker mi, ko vozim, vijugaste ozke ceste še niso ljube.

Do Komne med drugim vodi 48 serpentin, ki so vsake toliko označene. Malo pred zadnjo serpentino se začne sneg/led na poti. Sama pot (vse od Ukanca) je široka, zložna, udobna. Ko imam več fizične kondicije, so tudi poti lepše in bolj lahko uživam! 

 Iz Ukanca do Koče pri Savici.

Pogled nazaj na parkirišče pri Koči pri Savici.

 
Prva serpentina.

 
Pri 22. serpentini se prvič pokaže Bohinjsko jezero.
 
Zadnja, 48. serpentina.
 
Začne se drugačna podlaga, dereze dobrodošle.
 
Dom na Komni čaka, na levi strani.
 
Dom na Komni (s strehe pada led, zato je najboljše vstopiti skozi spodnji vhod).
 
Gore naokrog, ki jih ne poznam.
 
Bohinjsko jezero.
 
The Kava.
 
Nazaj v Ukancu, proti izhodišču.
 
Še čez most, zgoraj Ski hotel Vogel.
 
Nazaj na izhodišču, kjer je nekdaj stal Hotel Zlatorog.




Orožnova koča (1346 m), 5.5.2024

Stojim na pragu poletja, pomlad me nežno potiska naprej, da prestopim v ta razširjen prostor. Zaobljeno bel Triglav in megla v dolini. 25.4....