Orožnova koča (1346 m), 27.10.2023

Take spremljave na Orožnovo še nisem doživela. Voda voda voda. Ker je bila zame pot na nekaterih delih neprehodna (nisem upala preskočiti hudournika - a je to hudournik?) in sem iskala prehod, se je moj pohod malo podaljšal, kar mi najprej ni bilo všeč (a naj zaključim in grem domov; a naj še poskusim po drugi poti; ne bi zdaj šla domov brez vpisa; ...), ampak zdaj to vzamem nazaj in bi še enkrat šla tako. Ker me je tako dalj časa spremljal zvok deroče vode in ker sem več časa preživela v naravi in hoji in v lepem dnevu.

Nekje je izvir, nekje voda začne teči. Samo gre, išče pot, nosi s sabo. Še prej mora deževati. Kapljica na kapljico. Ena nima moči. Ampak več njih pa. Proces.

Sem iskala pot in jo našla.

Nad bazenom. Se prvič obrnem (poskušam še sicer v strmini gor ob vodi, ampak neuspešno).

 

Drugi poizkus. Ne bo šlo. Pot je odneslo, vode je pa preveč. Ne vem, a je pot odneslo zdaj, a v enem prejšnjih nalivov.

 

Tretji poizkus. Tukaj bo pa šlo. Levo gre pot proti Planini za Črno goro, naravnost za Orožnovo kočo.

 

Jesenski orkester še ni utrujen.

 

Pogled na Bohinjsko kotlino.

 

Orožnova koča (1346 m), 26.10.2023

Štartam še v dnevni svetlobi, malo pred 17. uro. To je še eden zadnjih vzponov med tednom po službi, ko je še dan. Kmalu se premakne ura in do pozne zime oz. zgodnje pomladi bo tak čas že tema. 

Dežuje, ne dežuje. Palerina gor, palerina dol. Kakšne barve, kakšne barve! 

Ne trpim ravno, ko tako hodim v hrib, ampak prijetno pa tudi ni to sopihanje. Jaz bi kar poletela, šla lahkotno po poti navzgor, brez napora. A telo ne da. Ampak telo se ne pritožuje, um se, njemu ni prijetno to sopihanje. Prisluhniti telesu, naj narekuje tempo. Tak tempo, da je še udoben za telo, čeprav frustrira um. Taka frustracija je dobrodošla. Izzivam, ker bolj zaupam telesu.

 

Jesenski orkester še igra, Črna prst je za dimno (megleno) zaveso.

 

Pogled na Bohinjsko kotlino.

Moje misli so bile - 41. dan po porodu

"Pa je malo posijalo sonce. Ker sem bila „zunaj“ po dolgem času (pregled pri ginekologu), pogovorila sem se z nekom. Sem čisto v redu oseba, le dobro znam potlačit sebe... „Ne boj se.“ „Prepusti se.“

Fantek je čisto nepopisan list. Ne bom pozabila njegove čuječnosti ob odhodu iz porodnišnice.

Sekiram se na zalogo. Tako gre energija. In se ne ukvarjam s tistim, kar je.

Nikoli več ne bo, kot je bilo. Kako sprejeti spremembo... In zaživeti v novem? Nisem več, kar sem bila. Sem več, ker je del mene zdaj v novorojenem bitju. A moram skrbeti zase! Hrana, pijača."

To je bil dan, trenutek, ko sem se očitno malo potolažila in si še sama sebi dala lažno upanje, da „sej bo, mora bit..., vedno je blo!“. Taka lažna tolažba, ko mi je dejansko bilo hudo in sem se le razumsko potolažila, je do sedaj delovala; odrinila je občutke in jih odložila na kup, lahko sem stopila čez in šla naprej. Kup, ki pa je sedaj, s prihodom otroka, bil že tako poln, da ni bilo več prostora za kakršnokoli odlaganje. Kup, ki me je stiskal in kup, na katerega so odlagali že moji starši, njihovi starši in tako nazaj. Kdo bo ta kup vsaj deloma pospravil, uredil, katera generacija? Kako so se z njim ukvarjali moji predniki? Tako, da so se jim „dogajale“ bolezni, ločitve, odvisnosti, zapuščanja. Občutki so se prikotalili nazaj in nisem jim mogla ubežat, nisem se znala soočit z njimi, ravnat z njimi, bili so huda grožnja moji eksistenci, a kakšna veličastna in častna priložnost za celjenje in srečo.

Nisem mogla skuhat kosila. Nisem mogla razmišljat, ali in kaj potrebujemo iz trgovine. Nisem mogla it v trgovino. Nisem mogla spakirat potrebnih stvari, da bi kam šli na obisk. Zelo težko sem koga poklicala in se dogovorila za srečanje. S težavo sem pospravljala, prala cunje, skrbela zase. Nisem mogla brat, misli so preveč begale. Nisem imela apetita. Nisem mogla razumet, kako to drugi vse zmorejo (kako lahko prenesejo). Prav nič nisem mogla tako, kot prej. Pa ne gre za to, da ne bi mogla, ker nisem imela časa ali podpore oz. zaradi spremenjene rutine. Ampak nisem mogla iz naslova volje, občutka – iz naslova tega, da jaz nisem bila takšna, kot prej. Počasi nisem več mogla spat, ni nespečnost prišla čez noč. Občutek neskončnega bremena, neskončna nesproščenost, neskončno stiskanje. Brala sem, da npr. posoda že lahko počaka – nisem se mogla strinjat s tem; kako naj počaka, če pa nikoli ne bo pravi čas za pospravit jo?!

(Poporodna) depresija – bolezen, porušenje ravnovesja v možganih. Ampak to se sliši tako, kot da pač zboliš in nimaš vpliva na to. Kot da se vzame kar od nekod in naenkrat, ta bolezen. Torej dobiš zdravila in potem kar naenkrat oz. počasi ozdraviš? Ampak misli, ki sem jih imela, so bile tako resnične in logične. Pri zlomu noge je mogoče imet distanco – gre za fizično zdravje, pač, zlomila sem nogo, to se je zgodilo neodvisno od moje osebnosti, nisem kriva in bila je nesreča, ki se bo sanirala z ustrezno zdravniško obravnavo in potekom časa. Pri depresiji pa te distance nisem imela – gre za duševno zdravje, to ni nekaj, kar se mi je pač zgodilo, ampak to sem jaz in je zelo odvisno od moje osebnosti, sem kriva in ni bila nesreča.

Nadaljevanje: Moje misli so bile - 3. mesec po porodu

Peč (razgledišče) (650 m), 22.10.2023

Zapeljala sem se do Ribčevega laza, kjer sem pustila avto. Potem sem šla čez most in mimo cerkvice, proti Stari Fužini in tam desno čez most preko reke Mostnice in malo za tem levo v gozd. Lepa gozdna pot se počasi vzpenja in v cca. 30 minutah pripelje na razgledno točko Peč (650 m) s čudovitim pogledom na Bohinjsko jezero in hribe, ki ga obdajajo. Pot je ves čas vidna, na poti so tudi table (na enem od razpotij se pot odcepi tudi proti Rudnici). Na poti je tudi dovolj materiala (veje, listje, mah, korenine, kamni, gobice, rastline, storži, ...), da 3-in več-ali malo manj-letnik motivirano hodi do cilja, seveda v več kot 30 minutah. Je pa precej podrtega drevja, tako da gozd ni več takšen, kot je bil.

Na razgledišču je klopca. In ko je posijalo še sonce... Brez besed. Vračala sem se po isti poti in postala še na mostu, da sem v sliko ujela trenutek na obe strani mostu - proti Ukancu preko jezera in proti Peči preko Jezernice, ki teče iz jezera. In, da sem se lahko skozi otroške oči čudila, kako je možno, da pogledaš v jezero in vidiš nebo in oblake.

 

Peč - pogled na Bohinjsko jezero, Komno naravnost, desno Pršivec.  

Peč - pogled na Ribčev laz spodaj, postajo žičnice smučišča Vogel zgoraj.

 

Pot skozi gozd - pogled naprej, v smeri Peči.

 

Pot skozi gozd - pogled nazaj. 

 

Table na poti.

Z mostu proti Ukancu.

 

Z mostu proti Peči, iz jezera teče Jezernica.

Orožnova koča (1346 m), 22.10.2023

Moja največkrat obiskana koča. Ker se od doma zapeljem v le 3 km oddaljeno vas Ravne do izhodišča; ker je koča v obdobju od oktobra do maja odprta, in sicer od četrtka do nedelje; ker ima vpisno knjigo Prijateljev Orožnove koče, ki v navedenem obdobju zbirajo vpise, ki so možni v obsegu 2 vpisov od četrtka do nedelje, z dodatnim/i vpisom/i, če je/so pred četrtkom ali po nedelji praznik/i. Lani sem postala ta Prijateljica, ker sem po lanskem hribovskem poletju želela hojo in stik z naravo prenesti naprej v jesen, zimo, pomlad. In ker ob družini, delu in kratkih dnevih niti nisem želela iskat drugih poti, je bila taka večkratna pot na Orožnovo idealna zame.

Tako je bil danes čas za 6. vpis sezone 2023/24. Posebna izkušnja je v povprečju dvakrat tedensko, ne glede na vse (vreme, izgovori, manjko časa, tema, mraz, ...), hodit po isti poti, na isti hrib. Opazovati naravo skozi letne čase jesen, zimo, pomlad. Opazovati sebe skozi te letne čase. Narava se spreminja in gotovo tudi mi, čeprav nismo občutljivi za to. Zdaj je jesen, listje se barva, odpada, gozd drugače diši. Že čez 14 dni bodo te jesenske barve manj intenzivne. Tako hitro se to spreminja.

V dolini je bila megla, nekaj je je bilo tudi v moji glavi. Pri koči pa jasno oz. s prihajajočimi visokimi oblaki. Na drugi strani - čez Debeli vrh, Ograde, Tosc, Viševnik pa je sonce že/še sijalo. Okrog Triglava so se smukali oblaki. Samo vrh Rudnice je gledal ven iz megle. Prisopiham do koče, spijem čaj in se že vračam nazaj. V dolini je še vedno megla, v meni pa se je razkadila.

Koča.

Jesenski orkester. Zadaj Črna prst.

Razgled na Bohinjsko kotlino, proti Triglavu.

Nazaj v meglo.

Moje misli so bile - 37. dan po porodu

"Noč in dan. Noč.

Kako naj vem, ali zmorem stik.

Uživala bi v jedi, branju, pisanju, ležanju, možu.

Izpit za avto. Takoj.

Menjava službe. Takoj.

Oživela bi.

Stanovanje spucala, uredila, preoblekla posteljo, šla pod tuš, se uredila. Zadihala.

SNSZ. Ja, o tem razmišljam. Moja rešitev. Imam tako srečo, še eno priložnost? Mislim, da ne.

Moj svet se je ustavil... Kdaj in kako bo šel naprej?

Kmalu bom razkrinkana."

Na nikogar se nisem znala, niti želela obrnit po pomoč, ker mi ni bilo jasno, kaj se mi dogaja in kaj potrebujem oziroma so moje potrebe bile zamegljene in nisem se znala, upala izrazit tako, da bi mi kdo prišel nasproti. Poleg tega sem bila prepričana, da mi ni pomoči. Znala sem povedat, da mi je hudo in da trpim in da se ne znajdem, ampak vsi so mi govorili „saj bo“, „na začetku je težko“ ipd. - vse to meni ni bilo v nobeno tolažbo, le izredno slab obliž na rano. 

Jaz sem potrebovala materinski, pozoren, topel in nežen objem in npr. besede: „Kristina, kako si, povej mi, vse me zanima... S tabo sem in nisi sama.“ Nisem potrebovala besedne tolažbe, ampak občuteno zanimanje zame. Prostor, kjer se lahko razgrnem. Potrebovala sem občutek, da nisem sama, da me nekdo vidi in me podpira in mi s tem vzame del mojega bremena. Če pa je že kdo opazil, da nisem v redu, ni nič rekel. Vse v meni je bilo v stiski, nihče pa ni nič rekel... 

Kot da bi zagazila v globok sneg, tam se je ustavilo in nisem zmogla naprej, sneg je pa padal in padal in padal. Jaz pa vkopana in primrznjena, brez možnosti premika, pomladi pa ni bilo na vidiku. 

Nadaljevanje: Moje misli so bile - 41. dan po porodu

Moje misli so bile - 35. dan po porodu

"Nek drug svet, kjer se ne najdem. Ne uživam. Ne tam, ne kje drugje. Neskončno hvaležna za moževo brezpogojno podporo, ljubezen. Mene ni več. Kako naj bom spet žena, prijateljica, sestra, hči, … Mojega ritma ni. Čista vloga žrtve. Zrast bo treba, poskrbet zase. Ne jem več tako, kot prej, manj pijem. Osnove … Vse se zdi nemogoče. Poporodna depresija. Potrebujem pomoč, podporo. Ne vidim, kako bi sama izplavala."

Nisem videla, kako bi sama izplavala, niti nisem videla možnosti, da bi mi pomagal kdo drug. Rešitve nisem videla v antidepresivih - ker kako naj bi mi tableta pomagala postati sposobna? Poleg tega me je bilo groza ob misli na stranske učinke jemanja zdravil - že "zdrava" sem komaj funkcionirala in si nisem mogla predstavljati, kako bom funkcionirala z morebitnim glavobolom, slabostjo ipd. Vse mi je bilo breme in v ničemer ni bilo olajšanja. 

Nadaljevanje: Moje misli so bile - 37. dan po porodu

Moje misli so bile - 1. mesec po porodu

V času po porodu sem težko razmišljala, vsaj občutek sem imela tak. Begajoče misli, dvomi, tesnoba, odsotnost jasnosti. Pisala sem, kot sem zmogla in verjetno zato, ker sem v tem videla upanje. Upanje, da mi bo skozi napisano postalo jasno, kaj se mi dogaja in da bom našla pot ven. V 1. mesecu po porodu je bil moj prvi zapis naslednji:

"Pa si tu. Že skoraj en mesec. Vse se je obrnilo na glavo. Nosečnost in materinstvo sta kot noč in dan. Prva lepa, leteča; drugo realno na tleh. Tudi bralo se bo tako. Kolikor bom pač napisala. Mene ni več. Tako sem te z veseljem pričakovala... Zdaj pa si želim, da bi se lani drugače odločila in vse bolj premislila. Nisem za to vlogo. Preveč vsega. Otopela sem. Ne morem se odločati. Ne vem, kaj bi brez moža. Vse postori. Res se trudi. Js te nafutram, porihtam, sebe in se že konča počasi. Tako bi lahko bila srečna... Le še izpit za avto bi naredila in menjala službo in uživala z možem, neobremenjeno, brez skrbi. Komu naj brez cenzure zaupam svoje misli, če ne dnevniku. Razumem svojo mami. Enostavno človek enih stvari ne zmore. Js zj marsičesa enostavno ne zmorem. Pa se mi ne zdi to poporodna depresija, ampak so to dejstva moje osebnosti, kateri sem naložila preveč! V ničemer več ne uživam. Samo ulegla bi se... ja, se ne več zbudila. Vsi pravijo, da bo bolš. Ne verjamem. Vidim le težave. Kako se bom znašla, ko bova kam šla? Ne čutim te. Ne vem, kaj ti je. Tako si potreben ljubezni, js pa sem tako prazna. Dajem vse, kar je bilo meni dano. Rada bi več, pa ne gre. Rada bi čutila, da delam prav, pa ne čutim nič. Sami dvomi. Ni me več. Sem v drugem svetu. Bo kdaj drugače? Življenje lepše? Ne glede na to, kakšna sem, sem baje najpomembnejša oseba zate na vsem svetu! Ko bi se lani odločila drugače... Moja največja samoprevara... - da zmorem starševstvo."

Nadaljevanje: Moje misli so bile - 35. dan po porodu

O meni / o strani

V letu 2020 sem prvič postala mamica. Na tej poti se mi je proti moji volji pridružila sopotnica, ki me je tesno spremljala vse od poroda in še 4 mesece po rojstvu fantka, rečejo ji Poporodna depresija. 

Fantek je bil torej rojen, mamica pa še ne. Poporodna depresija me je sesula tako močno, da mene enostavno ni bilo več in sem se izgubila. Sesula in izgubila sem se pod težo bremena in odgovornosti, ki jo je na videz prinesel dojenček. V tem životarjenju mi je vendarle uspelo najti strokovno pomoč psihiatrinje, ki mi je predpisala antidepresive in psihoterapevtke, s katero sva začeli s terapijami. Ko sem s strokovno pomočjo psihoterapevtke ozavestila, da je ta teža bremena in odgovornosti, ki niso moje, vtisnjena vame, mi teče po žilah in je z mano že skoraj vse življenje, se je naredil dan in Poporodna depresija je dobesedno čez noč odšla, saj je opravila svojo nalogo. 

Mamica sem bila rojena in to, ta preporod v trenutku, je bil moj čudež. Vse moje izkušnje in poti v življenju so se stekle v ta trenutek, ki me je sesuto spet sestavil, da je prišlo svetlo, prenovljeno nadaljevanje mojih poti.

Ena od teh poti me danes vodi v hribe, v gore. Hribi hribi hribi. Potrebujem jih! Tam srečam sebe, se napolnim do vrha in čez; to želim deliti. Tisto, kar me napolni. Želim deliti tudi tisto, kar me je izpraznilo - poporodna depresija. Da moje poti ne ostanejo le z mano, ampak se sprostijo preko besede in fotografije v svet, v srečanja.