Orožnova koča (1346 m), 25.5.2024

Tokrat pa malo krajša pot (30 min) – s ceste/od rampe, do kamor se da pripeljati z avtom, če se peljemo z Bohinjske Bistrice proti Soriški planini in po nekaj ovinkih z Nemškega Rovta zavijemo desno, kjer je označen odcep za Orožnovo kočo.

Franci nam je ob Zaključku Prijateljev Orožnove koče 2024 pripravil mučkalico iz kotla, da smo se podružili in zaploskali prvim trem največkrat vpisanim prijateljem in prijateljicam. Vreme je vse to podprlo, odhod domov pa toliko odložilo, da smo pohiteli navzdol, ko je najmanj deževalo.

Najmlajši se je toliko utrudil, da je zaspal v avtu in nadaljeval doma, midva pa z njim.

In orkester pod Črno prstjo je spet zelen.

Planinski dom Čemšenik (840 m), 24.5.2024

S Spodnje Kokre, izhodišče pri transformatorju (mini parkirišče ob glavni cesti, ki pelje na Jezersko), kjer na tabli piše, da na Čemšenik prispemo v 50 minutah. Najprej čez glavno cesto in mimo hiške desno po strmi cesti, ki je na začetku asfaltirana, skozi gozd.

Cesta se položi in kmalu zaslišimo in potem celo pot poslušamo šumenje Čemšeniškega potoka. Tega se dvakrat preči čez mostiček, ko je dovolj vode. Pot gre še malo navzgor, v prijetni senci, še nekaj ovinkov in že smo pri domu. Tam Vili in Irena pripravita in prijazno postrežeta okusno kosilo, s hribovskim aperitivom seveda, na domiselno izdelanem lesenem pladnju s prostorčki za štamprlne in sekiro v sredini z napisom "za presekat". Dom je odprt ob koncih tedna in praznikih. Nagledamo se gozda in vrha smučišča Krvavec.

Me smo se naklepetale, nasmejale, povezale in se s polnimi želodčki odpravile navzdol in domov.

Orožnova koča (1346 m), 19.5.2024

Narava je ozelenela.

V moji duši vse cveti.

Kakšen bo sad jeseni, ne vem.

...

Zadnji, zame 35., vpisni dan Prijateljev Orožnove koče 2024.

Pogled na Bitnje.

Martinova pot, 11.5.2024

Martinova pot je še ena planinska (vezna) obhodnica, ki je dolga 25 km – prehodimo jih v 7-8 urah in na kontrolnih točkah naberemo 8 žigov. Ustanovitelj je PD Šmartno ob Paki. Na spletni strani PD Šmartno ob Paki je podroben opis poti, dober zemljevid pa na spletni strani PZS.

Šmartno ob Paki je tudi bilo najino izhodišče, pri gostilni Malus (314 m) (žig), ki se nahaja pri železniški postaji.

 

Gostilna Malus.

Naslednji žig se po 45 min dobi pri nekdanji gostilni Jug (510 m), pot pa se dalje v 30 min vzpne na Goro Oljko (733 m) (žig), kjer je tudi planinski dom. Tam sem tokrat dobila še dnevnik planinske obhodnice Po poteh Andraža, ki gre tudi tam mimo.

 

Gostilna Jug.

 

Pogled proti Goltem.

 

In proti Paškemu Kozjaku s Pohorjem v ozadju.

 

Gora Oljka.

 

Naprej sva ob poti srečala rdeč bor, star 180 let. Od daleč ne zgleda posebej velik, ampak, ko sva se približala, je izstopila njegova mogočnost. Toliko dreves v gozdu in temu je uspelo preživeti toliko let in tako zrasti v višino in v obseg ... 

Do naslednjega žiga Bezgovica križ (600 m) naj bi bilo z Gore Oljke 1h 30min, ampak sva ga dosegla prej. Tam je sredi gozda zanimiv dvostebelni bor, kjer so postavili križ. Še pred tem, sva iz gozda prišla do razgledne jase in ceste, kjer je bilo mogoče iti naravnost ali desno, ampak ni bilo niti table niti markacij. Na tej jasi gradijo nove hiške – tam je treba iti po cesti desno. Pomagala sva si z zemljevidom.

 

 

Čez 15 min čaka naslednji žig Vrh Bezgovica (627 m), ki je najvišji vrh v občini Šmartno ob Paki.

 

 

Naprej se pot v 40 min spušča do Domačije Pocajt (470 m). Tam je žig v skrinjici na hiši, pot pa gre pri domačiji pravokotno desno proti gozdu – markacija je na silosu na desni strani (domačija je na levi strani ceste).

 

 

Domačija Pocajt.

 

Markacija na silosu.

 

Sledi še zadnja polovica poti – 1h 45 min do Svetega Antona (652 m) (žig) in naprej 2h do Domačije Skornšek (390 m) (žig). Od tam pa 30 min nazaj do izhodišča, gostilne Malus.

Pot gre včasih čez dvorišče ali mimo dvorišča in tako je bilo tudi na poti dalje od Domačije Pocajt v naselju Lokovica, ko sva prečkala glavno cesto in železniško progo (oboje skozi podhod). Ko sva se razgledovala po pravilni smeri, sva dobila usmeritev in tudi prijazno povabilo na pivo, kar sva oboje z veseljem sprejela. Ja, pot je šla čez mimo tistega dvorišče. Pot je sicer dobro označena, ampak ponekod so smerokazi postavljeni tako, da ni jasno, ali kažejo naravnost ali levo/desno. Tako sva na eni točki zgrešila pot in spet prišla nanjo v nadaljevanju, ampak tako, da sva hodila proti tisti točki, kjer sva zgrešila. Še en ovinek se je zgodil na poti proti Domačiji Skornšek. Ko sva se spustila s Svetega Antona, bi se v vasi Skorno morala držati desne in iti čez dvorišče Županove domačije, sva pa šla naravnost. S pomočjo zemljevida sva od točke spoznanja šla po cesti, ki naju je mimo kmetije Ramšak pripeljala nazaj na Martinovo pot.

Pod glavno cesto in naprej še pod železniško progo, tik preden sva bila povabljena na pivo.

 

Ob glavni cesti do tega smerokaza.

 

Pogled nazaj, čez most sva šla.

 

Odpre se lep razgled na Goro Oljko in prehojeno pot.

 

Pogled nazaj.

 

In Sveti Anton.

 

Midva sva prišla po desni poti mimo kmetije Ramšak, ker sva v vasi Skorno zgrešila smer. Martinova pot je leva, tu sva se spet priključila (pogled nazaj).

 

Razgledi.

 

In še zadnji žig pri Domačiji Skornšek.

 

Na železniški postaji v Šmartnem ob Paki.

Orožnova koča (1346 m), 5.5.2024

Stojim na pragu poletja,

pomlad me nežno potiska naprej,

da prestopim v ta razširjen prostor.

Zaobljeno bel Triglav in megla v dolini.

25.4. je bilo še do kolen snega pri koči.