Pršivec (1761 m), 22.9.2024

Bit je v hribih,

je nič in vse, popolna

točka enosti.

...

Po skoraj krožni poti, z zaključkom v Stari Fužini, in sicer: križišče Vogar-Blato – Planina pri Jezeru – Planina Viševnik – Pršivec – Vogar – Stara Fužina (kar je trajalo skupaj 6 ur in 30 min, same hoje je bilo za dobro uro manj).

Lovim še zadnje dneve, ko avtobus vozi do križišča Vogar – Blato (še do 29.9.2024) in zato načrtujem poti s tega izhodišča. Dodaten motiv za Pršivec je to, da je del Bohinjske planinske poti in, da je v moji knjižici še prazen prostor, ki čaka na žig. 

Tole je cilj:

Začnem torej hodit ob 7.45, kar v skupinici, ker nas je toliko prišlo z avtobusom, nekaj tudi z avti. Počasi iz skupine nastane vrsta in počasi tudi vrste ni več, a še vedno je občutek gneče, ker vidiš pohodnike pred sabo in slišiš tiste zadaj. Imamo različen tempo in različne cilje – že na Planini pri Jezeru krenemo v različne smeri, od tu sem končno sama. 

Tako ob 10.15 čez 2,5 uri mimo Planine pri Jezeru in Planine Viševnik pridem na Pršivec. 

Planina pri Jezeru, pot na Pršivec gre pri smerokazu levo.

Pogled nazaj na Planino pri Jezeru, na kočo in na jezero.

Pogled nazaj na Planino Viševnik.

Prihod na vrh Pršivca.

In razgledi z vrha. Na desni je Komna.

Poslikam, žigosam, malicam, občudujem razgled, uživam mir, gledam trave na pobočju, opazujem helikopterje, zaprtih oči vdihujem sonce in se sprašujem: kaj je to v človeku, da se zazre v skale na obzorju, ki jim pravimo gore, in reče „Kok je pa to lepo!“. 

Pot proti Vogarju se nadaljuje kar v levo z vrha, je označeno na kamnu in dalje so markacije, pa sem jo kljub tej očitnosti najprej zgrešila. Po malo iskanja in telefonskem klicu za namig, sem ob 11.15 bila na pravi poti. Hodim, hodim, hodim, se ves čas spuščam, mimo Kosijevega doma na Vogarju, mimo Vogarja in 3 ure kasneje ob 14.15 zaključim v Stari Fužini. Pot navzdol je dolga, ampak lepa, na začetku vijugasta, na enem delu tudi zelo strma, z nekaj klini, da je treba po vseh štirih, čez korenine, še z nekaj pogledi na jezero, tudi s pogledom nazaj na vrh, skozi gozd, pod podrtimi drevesi, po gozdni vlaki in spet skozi prijeten bukov gozd, ki je kot tlakovan z velikimi kamni od Vogarja navzdol.

Bogato, bogato... Skupni imenovalec tega dne je lahko, poleg uvodnega haikuja, samo preprost in resničen: „Dan v hribih je popoln dan.“

Kosijev dom na Vogarju (1054 m), 21.9.2024

S križišča Vogar – Blato, kamor nas je ob 9.45 pripeljal avtobus, ki vozi še do 29.9.2024. 

S križišča smo šli naprej po cesti skozi gozd; ko se asfalt konča, se nadaljuje makadam. Pot se malo vzpne, v glavnem pa spušča. Ker sta bila zraven otroka, je naša pot do Kosijevega doma na Vogarju trajala dobro uro in pol in tako je bil pri domu že čas za malico. Pa za kavico, čaj, pivo, jabolčni sok, uživanje na soncu, klepet, štemplanje rok in knjižic, igranje na igralih.

Odločili smo se, da gremo naprej po poti navzdol v Staro Fužino, s postankom še na razgledni točki, kjer so vzletali jadralni padalci. 

Bohinjsko jezero se lesketa.

Tako se je naš krasen hribovski septembrski pohod zaključil ob 18.00, ko smo prišli do gozdne ceste Voje – Vogar – Blato, kjer so nas na velikem pašniku pozdravili še konji, čakal nas je pa že prevoz do doma. 

Rudnica (946 m), 11.9.2024

Jesen v gozdu, gozd v jeseni. Preproga iz listja, ampak posušenega, ne tistega jesensko odpadlega. Tudi vonj gozda je drugačen od tistega prav jesenskega.

Z Broda po direktni poti gor, navzdol do Stare Fužine, tam pa levo po kolesarski poti do Bohinjske Bistrice. Popoldanski 3 urni sprehod. Z razgledi na Zgornjo in Spodnjo Bohinjsko dolino, na Bohinjsko jezero in na vršace, ki vse to obkrožajo. Ko sem se vračala po kolesarski poti v Bohinjsko Bistrico, pa je bila Rudnica ves čas na moji levi strani.

Z vrha: Zg. Bohinjska dolina, Srednja vas, Češnjica, najvišje Pl. Zajamniki.

Vrh s klopco, vpisno knjigo in žigom.

Spustim se v smeri Stare Fužine, od tu razgled na Bohinjsko jezero.

In sem kmalu na drugi strani hriba: Sp. Bohinjska dolina, Brod, Savica in Bohinjska Bistrica, kolesarska pot gre čez polje.

Listnata preproga.

Bohinjsko jezero, tik pred Staro Fužino.

Na kolesarski poti, pogled nazaj na Rudnico.

Koča na Planini pri Jezeru (1453 m), 1.9.2024

S križišča Vogar – Blato, kamor sva se z najmlajšim ob 9.45 pripeljala z organiziranim avtobusnim prevozom. Markiran čas hoje je 1 ura, najin čas hoje je bil 3 ure. Navzdol sva hodila 2 uri in šla na avtobus ob 16.30, da naju je pripeljal nazaj v Bohinjsko Bistrico.

Cesta s križišča najprej pelje naprej do parkirišča pri Planini Blato, pred katerim se pot začne (tam je tabla z oznako časa „1ura“). Pot je široka, večinoma (kot) gozdna vlaka. Srečalo naju je kar nekaj planincev. Poti nekaterih izmed njih poti so se verjetno nadaljevale do Planine v Lazu, Planine Viševnik, Planine Dedno Polje in od teh planin še naprej. Pot gre skozi gozd po senci in je zaradi tega krasna tudi za vroče dneve. Na planini so se pasle krave.

Pri koči sva pojedla ričet in spila čaj, v koči sva žigosala knjižice (tudi knjižico Bohinjske planinske poti) in roke. Šla sva gledat ribe v jezero in vreči 1 kamen.

Če je narava soigralka, ko hodim sama, je bila tokrat le kulisa, pred katero sva odigrala predstavo tega dne s prizori, kot so npr.: počivanje na kamnih; palica kot žaga/sekira/brisalci/vlak; storž za mene, za atija; bonbonček vsake pol ure; robotek, ki se izprazni in napolni s pritiskom na gumb; spodbujanje; padec; vabila za nadaljevanje poti; pozdravljanje planincev; iskanje markacij; vprašanja „Kdo živi v luži?“ „Kdo živi v jezeru?“ „A sva že tam?“ „A to grmi al je letalo?“„Kolk je ura? Pa zj? Pa zj? Pa zj?“ „Zakaj … ?“; spodrsavanje; navdušenje ob pogledu na kočo; veselje ob zaključku poti. In ogromno drugih.

Gozd, hvala za gostoljubje!