Orožnova koča (1346 m), 28.11.2024

Vstopim v gozd. 

Sezujem se in obujem copate. 

Sem na obisku. 

Hodim in diham in pustim,

da misli odpadajo, kot listje.

Šavnica (863 m), 17.11.2024

Zadnjič smo bili na Šmarni gori in dobila sem preblisk, kako je fino na dosegu rok (no, nog) imet tak hribček za „gor dol v 1 uri“. In tak hribček v Bohinjski Bistrici je Šavnica. Od doma sem s kolesom na izhodišču v 5 minutah, potem pa „gor dol v 1 uri 15 minut“. Zelo fino!

Šavnica še v soncu.

Tokrat sem na Šavnici bila prvič, čeprav gre za hrib nad Savo Bohinjko v Bohinjski Bistrici in ga gledam prav vsak dan. Na vrh vodi neoznačena pot, ki se začne ob kolesarski poti – do izhodišča pridemo, če gremo čez most v Danici in potem desno po kolesarski poti nekaj 10 metrov do tam, kjer je počivališče za kolesarje z mizo in klopjo. Kmalu se pot razcepi v desno in naravnost, mi nadaljujemo v desno. 

Bohinjska Bistrica.

Ko pridemo do jase, gremo čez jaso in na koncu jase, preden bi se spustili navzdol do makadamske ceste (čez Senožeta), zavijemo ostro desno, da hodimo nad jaso. 

Na koncu jase. Senožeta, levo Rudnica, v soncu pa še Debeli vrh, Triglav, Tosc, Veliki Draški vrh.

Tam se kmalu začne tak kolovoz (če pogledamo na levo, vidimo vikend in pot, ki vodi do tega vikenda) in kolovozu sledimo. 

Kolovoz se konča in hodimo po poti, kjer je spodaj vikend, nato se pot usmeri desno skozi gozd. 

Hodimo naravnost navzgor in, ko se pot položi, krenemo v desno. Sledimo poti, ki se izgublja in pogledujemo v levo, kjer se nam bo zdelo, da je najvišja točka tega hriba. Tam med šavjem je vrh, označen z rumeno palico in z napisom imena vrha na tleh. 

856 m ali 863 m? Po podatkih z zemljevidov je 863 m...

Za prvič je moja pozornost večinoma zasledovala iskanje poti, pri čemer sta bili najbolj pomembni informaciji, da na koncu jase zavijemo ostro desno (in se ne spuščamo proti makadamu) in da je na vrhu rumena palica. Naslednji sprehodi tja gor pa bojo zasledovali miselni odklop.

Obrisi pred nočjo.

Šmarna gora (669 m), 10.11.2024

Ja, Šmarna gora na nedeljo, iz Tacna čez Spodnjo Kuhinjo (čez korenine). Šmarna gora je del poti 10 vrhov v okolici Ljubljane; žig in srečanje s prijatelji sta bila glavna motiva tega pohoda. Malo nostalgije in spominov, vezanih na mnogo obiskov Šmarne iz časov življenja v Ljubljani, je pa tudi prijalo.

Šli smo tudi v želji, da vrh ne bo meglen in da bomo spili kavo in čaj in jedli miške na soncu – ta želja se ni uresničila. Smo pa ta čas preživeli v gostilni, se pogreli ob krušni peči in brali Ciciban-a. 

Šmarna gora je zelo obiskana in zanimivo je bilo opazovati vse te ljudi, mlajše in starejše, hitrejše in počasnejše; zanimivo je bilo ujeti delčke njihovih pogovorov.

 

Vrh smo osvojili, podružili smo se, sledilo je še kosilo, potem pa nazaj domov pod jasno nebo na zadnje žarke sonca.

Rodica (1966 m), 9.11.2024

Točka na Bohinjski planinski poti. Najino izhodišče je bilo Javorje – za vasico Laški Rovt (naslednja je Ribčev Laz) zavijemo levo na makadamsko cesto, ki po dobrih 6 km pripelje do tega izhodišča (1050 m), od koder je do Rodice slabe 3 ure hoje. Cesta je bila v dobrem stanju.

Njeno Visočanstvo (skrajno levo), Rodica:

Ampak do tja naju čaka še nekaj poti. Začenši s "ššš, ššš, ššš"- listjem, ki šumi pod nogami. Vzpenjanje najprej skozi gozd do Planine Suha. Istoimenski hudournik, katerega struga nas spremlja do planine, mora biti mogočen v času deževnih nalivov. Struga je od mojega zadnjega obiska (pred 2 letoma) spremenila podobo, ker se je mestoma poglobila, razširila, hudournik je nanesel veliko proda, tudi na sami planini.

S Planine Suha se odpre pogled na vrhove, ki objemajo planino in vabijo gor, na sonce. 

Pogled nazaj na planino.

Sončno mejo sva dosegla po 40 minutah s Planine Suha. 

Vmes sem razmišljala o naravi vdiha in izdiha, ki je taka, da se vdih in izdih izmenjujeta. Ne morem vdihniti stokrat zapored in narediti zaloge vdiha, niti ne morem izdihovati dlje, kot le nekaj trenutkov. In vsak izdih lahko pustim tukaj, zdaj, v tem koraku, ko se zaključi, saj sledi nov vdih in spet izdih, ki ga spet pustim tukaj, zdaj, v tem koraku – s tem, ko spustim in sprostim izdih, kjer in kakor mu je mesto, spustim in sprostim tudi breme, ki je vezano nanj. Ne vem, kaj to breme je, ampak se pojavi skozi fizični napor. Vendar, kakor se pojavi, se lahko tudi sprosti – skozi ta isti fizični napor. Pojavi se zato, da se sprosti. A zato nekaterim „ni za v hribe“, ker se je treba „mal pomatrat“?   

Še malo, pa sva bila na grebenu, kjer se pot razcepi desno v smeri Vogla, Šije in levo v smeri Rodice. 

Greva levo, pot se začasno položi in usmeri navzdol, hkrati občudujeva Triglav in ostale gore na levi in hribčke ter dolinice z meglicami na primorski strani na desni.

Po levi strani sva šla na vrh, in po desni (gledano od tu) nazaj.

Po eni uri hoje od razcepa sva na vrhu Rodice, ki ta dan ne sameva, saj nisva bila edina pohodnika, ki sva ušla megli v dolini. Opaziva Snežnik, Porezen, Ratitovec, Lubnik, Krn na drugi strani (Gomilščkovo zavetišče z daljnogledom), en ledenik v daljavi, vse gore okrog Triglava, vse naprej od Šije in Vogla.   

Vrh Rodice. Iz te smeri sva prišla. Šija, Vogel in naprej.

Greben naprej proti Črni prsti (markirano 3 ure).

Bohinj v megli, Rudnica na soncu.

To so zaenkrat meni najlepši razgledi – razgledi, kot jih nudijo Spodnje Bohinjske gore. Na eni strani Bohinj, na drugi Primorska.

Res je bilo toplo sonce, se kar ne bi vrnila z grebena v dolino, a bil je čas za spust in v 2 urah sva bila nazaj po isti poti na izhodišču, visoko zadovoljna.

Javorov vrh (1482 m), 3.11.2024

Gre za Javorov vrh na Pokljuki. Je točka Bohinjske planinske poti.

Peljali smo se skozi Zgornji Goreljek mimo Hotela Pokljuka in Hotela Jelka in pri oznakah za Planino Zajamniki (mislim, da je tam že Spodnji Goreljek) zavili desno na gozdno cesto. Cesti smo sledili cca. 3 km, kjer smo na ostrem desnem ovinku parkirali (je prostora za nekaj avtomobilov).

Stezica gor v gozd je vidna in se začne točno v tem ovinku. Oznaka za Javorov vrh s ceste ni vidna, ker je tabla zaraščena. Ko vstopiš v gozd na to stezico, pa jo po nekaj korakih zagledaš.

Začetek naše poti.

Pot ni označena, ampak je sledljiva, gre naravnost skozi gozd.

Na vrhu smo bili v 40 minutah počasne hoje. Megla nas je spremljala ves čas in z nami je bila tudi na vrhu. 

Popili smo čaj, malo prigriznili, poštempljali knjižice. 

Mene je zazeblo in sem šla nazaj do avta in še enkrat gor nasproti sestopajočima, da sem se ogrela.

V eni od Miheličevih knjig sem brala, da so se z družino na Javorov vrh večkrat odpravili iz Bohinjske Bistrice. Ideja mi odzvanja in bom enkrat načrtovala tak pohod.

Orožnova koča (1346 m), 2.11.2024

Pot z Raven se ob 11.45 začne po soncu, a kmalu vstopim v senčen gozd. Toplo je, suho. Sonce se pokaže le na nekaj mestih in sije ravno pod takim kotom, da zaslepi.

Gore okrog Triglava so prečudovito obsijane. Jasno nebo. Za zjokat lepo. Tja gor, tja gor!

V koči se nameravam le vpisat. Ampak ne morem zgolj tega; sprejmem povabilo sonca, spijem čaj in še malo posedim zunaj.