Dom na Uršlji gori (1680 m), 26.12.2024

Po železarski poti z Ivarčkega jezera. Markirano je 2h 45 min, hodila sva dobrih 2h 20 min. Cilj je bil ujeti sončni zahod. Vso pot gor in dol so zelo prav prišle derezice. Na vrhu je bilo zelo vetrovno, sončni zahod ujet, koča pa izredno prijetno topla.






Vidljivost je bila krasna, obzorje po sončnem zahodu pa čarobno oranžno.

Prižgeva lučko in se odpraviva v dolino. V snegu je pot lepo vidna in lažje sledljiva, ker je shojena. Luči Slovenj Gradca se zdijo na dosegu rok. V 1h 20min sva nazaj pri avtu.

Uršika, Uršika, dodala si darilo pod mojo smrekco!

Šavnica (863 m), 22.12.2024

Pogled na gore mi je dal en tak občutek viharnega dogajanja tam gor. 

Sneg, snežne zavese, potovanje oblakov, menjavanje barv kljub splošni sivini, zavijanje vetra in tudi pogled na delček modrega neba, ko so mu oblaki dali prostor.

V dolini pa popolnoma zemeljske in zamolklo tople rjavo-zelene barve.

Če bi se ta dan podala višje v te snežne razmere, bi potrebovala zelo dobro opremo in izkušnje, da bi udobno in varno preživela čas tam gor. Tako ima tudi življenje svoje vreme in s tem razmere, ki terjajo ustrezno opremo in izkušnje, da smo lahko pogosto na varnem.




Šavnica (863 m), 21.12.2024

Na Šavnico za lepši dan. V gozd, na sonce, po razglede.

V senčnih legah je zemlja še pomrznjena, mestoma jo je sonce ogrelo, da je postala blatna. Na enem delu je mali potoček na poti. Proti vrhu se pod nogami znajde sneg. Srečam nekaj ljudi.

Koliko je bil vreden ta vzpon: 20 eur, 50 eur, 80 eur? Koliko smo pripravljeni plačati za boljše počutje? Hec je, da plačilo, čeprav ni možno, tudi ni potrebno, ker so take stvari zastonj. Stanejo pa časa, pozornosti in energije. To pa ja. Čas, pozornost in energija kot valuta. Tako kot denarja (v naši denarnici), tudi teh nimamo na pretek. Kakšno pa je stanje v naši časovnici, pozornostnici in energijnici? Kako, komu plačujemo in kaj dobimo v zameno?


Bohinjska Bistrica.


Šavnica (863 m), 10.12.2024

Decembrski dan.

Megla, mrak, vonj po zemlji.

Daleč je pomlad.

...

Ljuba Šavnica, postajam tvoja prijateljica! In maham Orožnovi koči na drugo stran v pozdrav.

Pomlad je še daleč, ampak naj se najprej praznično spraznimo, da bo nastal prostor za poganjke, zelenje, cvetove... Zdaj je vedno pravi letni čas.



Dravograd - Vrh Košenjaka (1522 m) - Pri Knezu na Pernicah (1062 m), 7.12.2024 (Koroška pl. pot)

Čas je bil, da začnem s Koroško planinsko potjo. Za začetek iz Dravograda na Vrh Košenjaka (žig št. 3) in do Kneza na Pernicah (žig št. 4). Od tam sva se spustila v smeri Mute, KPP pa gre sicer naprej po naslednjih 32 kontrolnih točkah; po obronkih Dravske, Mislinjske in Mežiške doline povezuje pogorja Kozjaka, Pohorja, Karavank in Kamniško-Savinjskih Alp - poteka skozi vse občine Koroške, kot je zapisano v Vodniku po Koroški planinski poti. Začne in konča se po dobrih 230 km v Ravnah na Koroškem.

Najino izhodišče je bil torej Dravograd (341 m), pri bencinski črpalki na koncu mesta. Najprej sva se v 20 minutah povzpela nad Dravograd, do razvalin gradu in do lovskega doma.


Dravograd v megli.

Nadaljevala sva skozi gozd, po kolovozih, prečila ceste, vse zložno vzenjajoč se.

Pa sva nad meglo, na cca. 800 m nadmorske višine. Naravnost Šteharski vrh in levo od njega Uršlja gora (oboje del KPP).

Pogled proti Avstriji.

Še malo do Vrha Košenjaka.

Po 3 urah sva iz Dravograda na Vrhu Košenjaka (1.522 m). KPP gre sicer mimo Planinskega doma Košenjak (1.169 m), ampak nisva šla tam mimo.

Vrh Košenjaka in prvi žig.

Tudi prva malica, ampak se zaradi mraza nisva zadržala dolgo. Nadaljevala sva v smeri Pernic.

Po/ob državni meji.

Hodila sva ob državni meji. Markacije so bile na levi strani avstrijske in na desni slovenske, avstrijskih je bilo več. Pot je bila pod snegom, veliko je posekanega drevja, veliko borovničevja. Na avstrijsko stran je bil razgled, na slovensko ne, zaradi gozda. Snega ni bilo za gazit, ampak ravno toliko, da sva imela mokre nogavice zaradi nizkih čevljev in s tem v mrazu rahlo neudoben korak.

Tik ob poti je bil še en vrh, Kozji vrh (1.383m).

Razgledna stran proti Avstriji, Koralpe.

Kozji vrh.

Pot je v redu označena. Lahko zmanjka kakšna markacija, ampak jo hitro najdeš. Ko na poti proti Pernicam pridemo do cerkve (malo pred Kozjim vrhom), gremo lahko kar naravnost mimo nje in ne v levo pred njo, kjer je markacija.

Tako sva v 2h 15min z Vrha Košenjaka prišla do Pernic. Čaka naju še 1,5h spusta do Gortine. Tam pa mrrrrrzzzzzeeeeel veter. Tako da naslednjič bodo v nahrbtniku še rezervne nogavice in dodaten pulover.

Za naslednjič pa sem tudi utrdila zavedanje, da je bistveno, kaj potrebujem in ne, kaj želim. Ker ta dan si nisem želela hodit, čeprav je načrt za začetek KPP bil narejen. Doma je pač fino, udobno in toplo... Ampak zelo pa potrebujem to - hojo, gozd, naravo, sonce, gibanje.

Pri Knezu na Pernicah, kjer je žig.
 
Dravska dolina.

In na tej strani še vedno megleno, najvišja je Uršlja gora, desno iz megle kuka Šteharski vrh.

Toško čelo (590 m), 3.12.2024

Toško čelo je eden od 10 vrhov v okolici Ljubljane. Žig se dobi v lovski koči.

Parkirali sva pri spomeniku NOB v Podutiku, kjer se cesta začne vzpenjati proti Toškemu čelu. Hodili sva kar po cesti, ne skozi gozd, kjer je tudi pot in pol ure kasneje sva že pili čaj in dalje klepetali v lovski koči.

Šavnica (863 m), 1.12.2024

Na sončni strani, medtem ko je greben Spodnjih Bohinjskih gora pod oblaki.

Sonce, sonce, tebe si to pozno jesen in zimo več želim in na Šavnici te dobim!

Vrh.

Najlepši del skozi gozd.

Desno Rudnica in Senožeta. Spodnje Bohinjske gore v senci.


Rudnica (946 m), 29.3.2025

Sčasoma bom pozabila na jezik pretekle ljubezni in spregovorila s sabo v jeziku sedanje ljubezni, ki mi pripada in jaz njej, brez prevoda. J...