Šavnica (863 m) in Rudnica (946 m), 15.11.2025

S kolesom do Danice, mimo Senožet na Šavnico, nazaj na Senožeta in od tam na Rudnico, nazaj pa na Brod in po kolesarski do Danice.

Mini jesenski 4 urni pohod, ko je pomembno le hoditi in biti v naravi. Za to pa ni treba it daleč od doma...

Zdaj pa na tisti hrib tam čez.

Na Senožetih.

Pogled nazaj na Šavnico, levo Zgornja bohinjska dolina.

In vrh, Rudnica.

Sonce in sence.

Žmitkov špic (1124 m), 8.11.2025

Parkirala sva na Zg. Jezerskem nasproti bencinske črpalke. Napotila sva se po klancu navzgor, mimo cerkve. Pri hiši nad cerkvijo sva občudovala ogromne lipe.

Sledila sva oznakam za Virnikov Grintavec.

Grintavec (ne Virnikov) zaradi visoke oblačnosti žal ni bil viden.

Vstop v gozd.

V 45 minutah počasne hoje sva bila na vrhu, ki je res pravi špic, saj si do vrha pomagamo z vrvjo in lestvijo na eni strani, na drugi strani pa le vrvjo.

Virnikov Grintavec. Ta dan zanj ni bilo časa (dobro uro bi še potrebovala do tja).

Ko sva se vračala mimo cerkve, sva na pokopališču poiskala grob Davorina Karničarja. Poseben občutek je stati na grobu nekoga s tako življenjsko potjo in takšno usodo.

Upam, da Jezersko pobliže še kdaj spoznam.

Šavnica (863 m), 6.11.2025

Gozd ne zavlačuje, ampak točno po urniku obarva liste, jih odvrže in spreminja podobo. Vse ob pravem času. Narava nam velikodušno kaže svoje ritme in nas vabi, da poiščemo svoje.

Tokrat sem ob povratku s Šavnice izbrala pot (desno, namesto levo), ki vodi na drugo stran tega hriba. Na začetku je nekaj šavja, ki že izgublja svojo bujnost, pot pa se nadaljuje v kolovoz. Nekje v Zgornji dolini bom prišla ven. 

Na enem ovinku me je razveselil tale pogled na Bohinjsko jezero:

Levo Studor, cerkev v Srednji vasi še v soncu.

S hriba sem prišla v Češnjici in sledila kolesarski poti do Senožet, od tam pa nazaj na Bistrico. Krog je bil sklenjen.

Senožeta in fotografska razstava.