Planina Osredki (1400 m), 30.5.2026

Tam nekje daleč okrog Lisca, se zdi, je Planina Osredki. Izhodišče so bile Ravne, ves čas v smeri Orožnove koče - pri rampi pod Orožnovo pa kar naprej po gozdni cesti, cca. 20 min (mimo točke, kjer iz gozda pride pot na Orožnovo s Polj in Žlana), ko za ovinkom le uzrem tablo na drevesu "Pl. Osredki", ki me usmeri levo v gozd, do cilja me loči še cca. pol urce hoje. V 2h 15min sem z Raven na planini, s postankom za sendvič vmes.

V glavi polno misli - vsaka si želi pozornosti; da se ji posvetim in jo razvijam dalje. Kot prepletene kače na kupu. Sikajo. Silijo v prostor, da bi mi bile blizu. Ja, pridte, pa gremo - se pomenit, začutit, vzljubit, ..., da se boste lahko v miru posončile in pogrele.

Živine na planini še ni, vse je zeleno, z grebena na Lisc slišim glasove, oziram se po teh čudovitih razgledih.

Levi vrh je Lisc.

Zaradi podrtih dreves je z gozdne ceste mogoče pokukat proti Boh. Bistrici, Bitnjam.

Dragi in najmlajši sta v tem času že prišla na Orožnovo, še jaz se nazaj grede odpravim tja, pojemo kosilo in štrudelj ter se skupaj odpravimo nazaj na Ravne.

Partizanski dom na Vodiški planini (1108 m), 17.5.2026

Gremo malo na Jelovico, z izhodiščem na Jamniku. Do tja smo se pripeljali skozi Kropo. Pot gre gor, se rahlo položi, vije skozi gozd, pa spet gor (tik pred tem vzponom je lepa lepa razgledna točka) in dol do Vodiške planine. In potem seveda enako še nazaj. Na 2 razpotjih umanjka kakšna markacija, velja se držati poti, ki izgleda bolj uhojena.

Z najmlajšim smo hodili počasi 3 ure do doma oz. planine (markirano je 1h 40min), nazaj pa zelo hitro, saj sta bila kar naenkrat zanimiva hitra hoja in tudi tek - in je bilo treba izkoristit ta zagon. Pred odhodom domov smo z izhodišča šli še do cerkvice na Jamniku za slovo od teh koncev občudovat razgled. 

Z avtom smo se v Bohinj vračali preko Dražgoš, Bitenjske planine in Nemškega rovta - še malo Jelovice za zaključek lepega nedeljskega izleta.

Panorama. Gorenjska je iz te strani videti širša.

Dobrča, Begunjščica, Stol.

Kropa stisnjena spodaj.

Lajnar (1549 m) + nekje nad Sorico, 9.5.2026

Soriška planina in njeni vrhovi so res vau. Ta razgled, ko se povzpneš dovolj visoko, na greben - proti Primorski, Triglavu, Karavankam, mimo Ratitovca... Sreča!

Pa tudi srečanje:

Stojim na grebenu

z razgledom vse naokrog,

z odprtimi možnostmi.

Vem, da mi piha v hrbet,

da ne padem vznak

in me potiska naprej.

Ona, ki je odšla,

da bi jaz razprla krila,

ker jih ona ni znala.

Čeprav je več ni,

z njo delim ta trenutek.

Vem.

Še pred skokom na Lajnar pa smo se s Soriške planine zapeljali nekaj ovinkov nižje v smeri Sorice. Tam smo našli, kar smo iskali - poslikane skale. Še nekaj lepega:

Planina Zajamniki (1280 m), 19.4.2026

Z Bohinjske Bistrice sem se odpravila čez Senožeta, skozi Češnjico, v smeri Jereke (po Juliani trail) in po cesti proti Spodnjim Podjeljem. Tam sem pri škarpi in še pred kapelico na hribčku zavila levo še proti zadnjim hišam. Pot vodi dalje po strmem kolovozu, najprej do Planine Javornica (do sem sem hodila 1h 45min) in potem v pol ure še do Zajamnikov. Tale Javornica je mali zakladek, kjer se ti kar naenkrat odprejo Bohinjske spodnje gore, v smeri proti Bohinjskemu jezeru pa čaka klop, da se usedeš in uživaš v razgledu.

Na Zajamnikih sem se okrepčala. Srečala sem tudi edine pohodnike, ki so me prej v Češnjici ustavili in spraševali za pot na Zajamnike iz Srednje vasi. Sem bila vesela, da so našli pot in da smo se spet srečali. Pozabila sem jih opozorit, naj se pregledajo za klope, ker na tej poti iz Srednje vasi do Zajamnikov jih je res polno, ko so takole na pomlad ugodne razmere za njih. 

Vračala sem se po isti poti, le da sem na razpotju zavila proti Zgornjim Podjeljem in od tam po cesti nazaj dol proti Jereki, kjer me je čakal prevoz do doma. 

Drevesa so komaj ozelenela in listi so bili pravkar razviti in popolnoma mehki, nežni, ranljivi. Beli cvetovi dreves so potovali z vetrom in med njimi sem se počutila kot nevesta, ki hodi proti oltarju, da potrdim odnos z gorskim duhom in se zavežem, da bom hodila k njemu, on pa me bo varoval. Ok, tole je mal too much, ampak tako je blo :) 

Zajamniki

Planina Javornica

In Boh. jezero v daljavi.

Rudnica (946 m), 30.3.2026

S kolesom do Broda in peš v hrib. Svoboda.

Razmišljam, kako mi je pomembna sama izkušnja hoje - kaj vsak korak prinese (misli, občutki, ...). Največja motilca pri tem, da izkušnja ni zaokrožena v celoto in je prekinjana, sta, da se ustavim in da posnamem fotko ter to, da razmišljam o čem bi lahko potem pisala (kot prisilno iskanje notranjih vsebin, iskanje pod nadzorom, iskanje s ciljem). Motilca sta že v taki meri, da postaneta breme. Neeeeeee.... samo hodit želim. To je bistvo, to je na prvem mestu, temu se posvetim.

Rudnica (946 m), 11.3.2026

Včasih se vleče, včasih je ekstra strma pot, včasih kolesarjenje do izhodišča na Brodu ni lagodno. In včasih se ne vleče, včasih strmina ni nič posebnega in včasih je kolesarjenje do izhodišča na Brodu povsem lagodno. Ni ravno stvar izbire ali odločitve, ampak je stvar resničnosti in trenutka. Sprejeti, zgraditi odnos s tem, najti stik... in poti postanejo manj strme.

Šavnica (863 m), 8.3.2025

Ovire netijo odpor

in jih potrebujemo

dokler nismo dovolj

celi,

da jih vzljubimo

in takrat so le še vir

novih možnosti.

Šavnica (863 m), 7.3.2026

Gospa Sobota, hvala za darilo. Pomladno, toplo, sončno. Opazim, da je narava ta čas še posebej lepa - še vsa večinoma v rjavih odtenkih, ampak osvetljena s pomladnim soncem. Bolj gola, manj skrivnostna, kot pozimi. Spočita in pripravljena na ozelenitev.

Lanzarote (Španija) - januar 2026

Naši motivi za potovanje so bili: oditi nekam na toplo med zimo / čas, ker otrok še ni v šoli / ugodne letalske karte / želja po potovanju. Tako smo se odločili za Kanarske otoke in Lanzarote. Prebrskala sem vse "things to see" in "things to do", da je nastal načrt potovanja, izvedba se je prilagodila vremenu in počutju, doživetje pa je samo moje (naše) in je edinstveno.

Na potovanju ustaljen ritem življenja trči ob ... nekaj. Vsakdanje življenje, ki smo ga vajeni, zamenjajo nove okoliščine - nov prostor, novi razgledi in pogledi, novi ljudje. In v tem zasuku se naše sile razporedijo; naš notranji GPS se zmede in začne preračunavat, kam zdaj (in preračunava minuto, 10 minut, nekaj ur, nekaj dni, ...). Ko najde koordinate, se bitje naravna.  

Takole je bilo: 

Dan 1 

Let ob 14.20 iz Zagreba na Lanzarote. V naš hotel oz. apartmajsko stanovanjce v Costa Teguise smo prispeli ob 19h in šli na večerjo.

Dan 2 (Volcan de la Corona, Mirador del Rio, Playa de la Canteria)

Volcan de la Corona (609 m), vulkan. Štartali smo v vasici Ye, pri cerkvi, kjer je prostora za le nekaj avtomobilov. 

Začetek poti in pot nista označena, sledili smo drugim turistom in začetek poti, nedaleč od cerkve, takoj našli. Stezica vodi in v dobre pol ure pripelje na rob kraterja tega vulkana (hoja po kraterju je prepovedana). 

Lepi prizori, ki v misli pripeljejo predstave o tem, kako je bilo tam, ko je bil vulkan še delujoč. Pihalo je in poiskali smo iz kamnov zgrajeno zavetrje, kjer smo pomalicali.

Iz Ye smo se odpeljali do 2 km oddaljenega Mirador del Ria, razgledne točke, kjer je potrebno plačati vstopnino. Lahko spiješ kavo in uživaš v razgledu, si v trgovinici kupiš spominek ali pa samo občuduješ razglede.

Pot smo nadaljevali do ene od plaž v tistem delu - Playa de la Canteria. Užitek dneva za najmlajšega.

Ob 16h smo bili "doma". Šli smo povprašat, kako je z uporabo notranjega bazena, balinčkali, na recepciji vprašali, ali je v sobah ogrevanje in dobili le deke, ker ni bilo več na voljo električnih grelcev, odigrali nekaj enk, prebrali tri pravljice in ob 19h šli na večerjo. Sledilo je gretje z vročim tušem in spanje. 

Naj na tem mestu povem, da ves čas našega dopustovanja ni bilo toplega ozračja. Čeprav je bilo 15 do 18 ali 20 stopinj, je pihal mrzel veter, sonce pa ni grelo. Tako, da se tisti naš namen "oditi nekam na toplo med zimo" ni uresničil. Torej, opomnik za naprej - kamorkoli greš, imej za vsak slučaj s sabo dovolj toplih oblačil (tudi, če na spletni kameri vidiš, da vsi hodijo v kratkih hlačah). 

Dan 3 (Rancho texas, Playa Bastian)

Rancho texas - živalski vrt in vodni park (tobogani, bazeni), kjer smo preživeli ves dan. Sprehod med mnogimi živalmi, predstave z delfini, morskimi levi, pticami ujedami in papigami. Za konec pa še poskus kopanja v vodnem parku - ostalo je pri poskusu, ker za nas ni bilo pogojev za čofotanje (to je: primerna zunanja temperatura).

Pred večerjo smo se sprehodili po Playa Bastian (plaža v Costa Teguise); promenada, nekaj mivke.

Dan 4 (Volcan del Cuervo, Playa de Famara)

Kazalo je na bolj oblačen dan in smo se odločili za obisk še enega vulkana - Volcan del Cuervo  v Tiasu. Vau, to pa je vulkanska pokrajina! Na parkirišču je kar nekaj prostora, a smo kljub temu ujeli enega zadnjih prostih mest. Do vznožja kraterja, v krater in okrog njega vodi urejena pot. Prvi del poti lahko gledamo oddaljene vulkane v pokrajini (nacionalnem parku) Timanfayo.

Naprej smo se odpeljali v smeri La Sante (tam smo samo pojedli sendvič in opazovali valove) in Playa de Famara (opazovanje valov, surferjev in igranje v pesku). Približeval se je dež in oblaki so zakrili sosednji otok La Gracioso, zaradi smo tudi mi ušli.

Pred večerjo je bil še čas za bowling in otroška igrala.

Dan 5 (Haria, Punta Mujeres)

Tokrat je po zajtrku sledil notranji bazen, nastavljanje soncu pred apartmajem in malo poznejši odhod na teren, ob 12h. Kot vsak dan, najprej v trgovino po štručke, krofe in jogurt. Potem pa proti Harii. Ozka ovinkasta cesta, kot en prelaz. Na vrhu megla, dež, 10 stopinj. Šele ob spuščanju smo zagledali to (zeleno) pokrajino pod sabo. 

Zapeljali smo se do Punta Mujeres, naravnih bazenčkov. Tam nas je ujela še ena plohica. Sprehodili smo se po vasici. 

Tudi tu smo opazovali surferje; le en velik val se je non stop valil in na njem so srfali.

Tako smo "ponucali" ta dan in ura je bila 18.00. V uri do večerje smo šli še na minigolf.

Dan 6 (Lanzarote Aquarium, Teguise, Puerto del Carmen)

Vetrovno, deževno (kar pomeni nekaj minutne plohice). Po zajtrku se odpravimo v akvarij. Ribe in morske živali me očarajo - kakšna raznolikost, barvitost, elegantno premikanje v vodi - brez nenadnih, odvečnih gibov. Največji vtis je naredil 2 metrski skat (manta?).

Naprej smo šli na nedeljski market v Teguise, mi in vsi ostali (je zelo obiskan). Lokalni in nelokalni izdelki - največja izbira ne enem mestu. Kupila sem razglednice in mila iz aloe vere.

Nadaljevali smo v Puerto del Carmen - namen je bil, da se najmlajši naigra v pesku. Midva sva ležala na ležalnikih in se nastavljala soncu, ki me ni nič pogrelo.

Vrnili smo se za čas večerje.

Dan 7 (Mirador Punta Pechiguera, Playa Blanca, Salinas de Janubio, El lago Verde, Los Hervideros)

Ta dan pa jug otoka. Svetilnik na rtu (Mirador Punta Pechiguera). Playa Blanca, kjer smo poiskali eno plažo - Playa Flamingo s promenado. V lokalu smo pili najboljši mangov sok ever.

Ob 15.30 smo krenili proti solinam (Saline Janubio), zelenemu jezeru (v El Golfu - El lago Verde) in klifom (Los Hervideros).

V Costa Teguise smo se vračali skozi La Gerio, vinorodno pokrajino. Bil je že mrak in smo naredili le postanek za fotke. Kar naenkrat vse črno, vulkansko. V soncu je gotovo še bolj čudovito in nam je bilo žal, da se že dopoldne nismo peljali tam skozi.

Dan 8 (Jardin de Cactus, Playa de Famara, Mirador de El Risco de Famara)

Jardin de Cactus - sami kaktusi (veliko kaktusov), iz celega sveta, mlin na veter, lokal in trgovinica. Zelo urejeno. Kupim si zapestnico iz olivinov, v upanju, da so res vulkanski in knjigo Hiking Lanzarote, s tiho željo, da se še vrnem, hodit.

Odpravimo se proti Famari, dragi se je odločil za srfanje. Potem pa nad Famaro - razgledna točka Mirador de El Risco de Famara (dobrih 20 minut hoje od ceste, kjer smo pustili avto). Se razgledovat, zobat pistacije in suh mango. 

Ob 18h smo bili v apartmaju in smo še uro čakali na večerjo.

Dan 9 (Costa Teguise)

Ta dan pa smo preživeli kar v Costa Teguise. Po zajtrku smo se nastavljali soncu pred apartmajem, pisala sem kartice, zbirala vtise. Zato mi je tako fino pisat kartice - ker odreflektiram dopust, z mislijo na osebo, kateri pišem in tako v pisani besedi nekaj oživi. Odpravili smo se do pošte in tam do plaže. Pesek, pesek, pesek, še zadnjič. Kava, vroča čokolada ob promenadi (tisti promenadi, v katero sem vsake toliko doma vpogledala prek "live cam").

Okrog 17h smo se vrnili v apartma, spakirali, šli na večerjo in pod zadnji vroč tuš.

Dan 10

Pot domov. Vstanemo ob 5.30. Spakiramo do konca, se poslovimo na recepciji, kjer dobimo zajtrk za s sabo. Na letališču oddamo avto, pojemo, gremo na security check in nato na kavo in kakav. Let hitro mine; berem pravljice, svojo knjigo, malo spimo. V Zagrebu še s prevozom do parkirišča, kjer nas čaka avto. Še malo vožnje in ob 17h smo v Bohinju, doma.