Razmišljam, kako mi je pomembna sama izkušnja hoje - kaj vsak korak prinese (misli, občutki, ...). Največja motilca pri tem, da izkušnja ni zaokrožena v celoto in je prekinjana, sta, da se ustavim in da posnamem fotko ter to, da razmišljam o čem bi lahko potem pisala (kot prisilno iskanje notranjih vsebin, iskanje pod nadzorom, iskanje s ciljem). Motilca sta že v taki meri, da postaneta breme. Neeeeeee.... samo hodit želim. To je bistvo, to je na prvem mestu, temu se posvetim.
