Z Bohinjske Bistrice sem se odpravila čez Senožeta, skozi Češnjico, v smeri Jereke (po Juliani trail) in po cesti proti Spodnjim Podjeljem. Tam sem pri škarpi in še pred kapelico na hribčku zavila levo še proti zadnjim hišam. Pot vodi dalje po strmem kolovozu, najprej do Planine Javornica (do sem sem hodila 1h 45min) in potem v pol ure še do Zajamnikov. Tale Javornica je mali zakladek, kjer se ti kar naenkrat odprejo Bohinjske spodnje gore, v smeri proti Bohinjskemu jezeru pa čaka klop, da se usedeš in uživaš v razgledu.
Na Zajamnikih sem se okrepčala. Srečala sem tudi edine pohodnike, ki so me prej v Češnjici ustavili in spraševali za pot na Zajamnike iz Srednje vasi. Sem bila vesela, da so našli pot in da smo se spet srečali. Pozabila sem jih opozorit, naj se pregledajo za klope, ker na tej poti iz Srednje vasi do Zajamnikov jih je res polno, ko so takole na pomlad ugodne razmere za njih.
Vračala sem se po isti poti, le da sem na razpotju zavila proti Zgornjim Podjeljem in od tam po cesti nazaj dol proti Jereki, kjer me je čakal prevoz do doma.
Drevesa so komaj ozelenela in listi so bili pravkar razviti in popolnoma mehki, nežni, ranljivi. Beli cvetovi dreves so potovali z vetrom in med njimi sem se počutila kot nevesta, ki hodi proti oltarju, da potrdim odnos z gorskim duhom in se zavežem, da bom hodila k njemu, on pa me bo varoval. Ok, tole je mal too much, ampak tako je blo :)
Zajamniki
