Točka na Bohinjski planinski poti. Najino izhodišče je bilo Javorje – za vasico Laški Rovt (naslednja je Ribčev Laz) zavijemo levo na makadamsko cesto, ki po dobrih 6 km pripelje do tega izhodišča (1050 m), od koder je do Rodice slabe 3 ure hoje. Cesta je bila v dobrem stanju.
Njeno Visočanstvo (skrajno levo), Rodica:
Ampak do tja naju čaka še nekaj poti. Začenši s "ššš, ššš, ššš"- listjem, ki šumi pod nogami. Vzpenjanje najprej skozi gozd do Planine Suha. Istoimenski hudournik, katerega struga nas spremlja do planine, mora biti mogočen v času deževnih nalivov. Struga je od mojega zadnjega obiska (pred 2 letoma) spremenila podobo, ker se je mestoma poglobila, razširila, hudournik je nanesel veliko proda, tudi na sami planini.
S Planine Suha se odpre pogled na vrhove, ki objemajo planino in vabijo gor, na sonce.
Pogled nazaj na planino.
Sončno mejo sva dosegla po 40 minutah s Planine Suha.
Vmes sem razmišljala o naravi vdiha in izdiha, ki je taka, da se vdih in izdih izmenjujeta. Ne morem vdihniti stokrat zapored in narediti zaloge vdiha, niti ne morem izdihovati dlje, kot le nekaj trenutkov. In vsak izdih lahko pustim tukaj, zdaj, v tem koraku, ko se zaključi, saj sledi nov vdih in spet izdih, ki ga spet pustim tukaj, zdaj, v tem koraku – s tem, ko spustim in sprostim izdih, kjer in kakor mu je mesto, spustim in sprostim tudi breme, ki je vezano nanj. Ne vem, kaj to breme je, ampak se pojavi skozi fizični napor. Vendar, kakor se pojavi, se lahko tudi sprosti – skozi ta isti fizični napor. Pojavi se zato, da se sprosti. A zato nekaterim „ni za v hribe“, ker se je treba „mal pomatrat“?
Še malo, pa sva bila na grebenu, kjer se pot razcepi desno v smeri Vogla, Šije in levo v smeri Rodice.
Greva levo, pot se začasno položi in usmeri navzdol, hkrati občudujeva Triglav in ostale gore na levi in hribčke ter dolinice z meglicami na primorski strani na desni.
Po levi strani sva šla na vrh, in po desni (gledano od tu) nazaj.
Po eni uri hoje od razcepa sva na vrhu Rodice, ki ta dan ne sameva, saj nisva bila edina pohodnika, ki sva ušla megli v dolini. Opaziva Snežnik, Porezen, Ratitovec, Lubnik, Krn na drugi strani (Gomilščkovo zavetišče z daljnogledom), en ledenik v daljavi, vse gore okrog Triglava, vse naprej od Šije in Vogla.
Vrh Rodice. Iz te smeri sva prišla. Šija, Vogel in naprej.
Greben naprej proti Črni prsti (markirano 3 ure).
Bohinj v megli, Rudnica na soncu.
To so zaenkrat meni najlepši razgledi – razgledi, kot jih nudijo Spodnje Bohinjske gore. Na eni strani Bohinj, na drugi Primorska.
Res je bilo toplo sonce, se kar ne bi vrnila z grebena v dolino, a bil je čas za spust in v 2 urah sva bila nazaj po isti poti na izhodišču, visoko zadovoljna.
