"Jezero, kaj maš za mene?", se mi je postavljalo vprašanje, ko sem se včeraj odločila, da grem danes zjutraj hodit okrog Bohinjskega jezera.
Ni bilo prav zjutraj, kot sem si najprej zamislila, ampak ob 8.30; vseeno je bilo mirno, še nikjer nikogar. Pot sem začela na parkirišču Vegelj, v smeri Ribčevega Laza, čez most pri cerkvi Sv. Janeza Krstnika in po pešpoti, ki gre ves čas ob glavni cesti do Ukanca (do tja vodi tudi lepša lovska pot, ki zavije bolj v gozd, jaz pa sem si želela hodit bližje jezeru), tam pa se pot nadaljuje po bolj živahni poti ob obali, skozi Fužinarski zaliv in nazaj do parkirišča. Zadnja četrtina poti je že bila obljudena, turisti so tu.
Sonce, ptički, zrak, nebo, odsevi v jezeru.
Jezero je imelo za mene svojo močno prisotnost; ves čas na moji desni strani, od gladine do najgloblje točke, z vsem življenjem v njem. Ne glede na to, kje hodim, kako hodim, kje sem z mislimi, kje z občutki, kje s pogledom.
Še bi, še ...
Pešpot ob glavni cesti do Ukanca.
Kočo na Uskovnici, ki je točka na Bohinjski planinski poti, smo si izbrali za nedeljski potep in za nedeljsko kosilo. Z Rudnega polja tja vodi makadamska pot (kolovoz), mimo vojašnice in Športnega centra Pokljuka, po kateri se v 50 minutah spustimo za 193 m nadmorske višine. Pot večinoma ne gre po senci, kar je prijetno za dopoldanski čas, ko sonce še pogreje, popoldne pa je hitro prevroče.
Pot gre mimo razpotja, kamor lahko zavijemo na Zajamnike. Na Uskovnici se pa odpre pogled proti Ogradom, Jezerskemu stogu, Toscu. Je tudi izhodišče oz. nadaljevanje proti Planini Konjščica, Vodnikovemu domu, Triglavu. Na drugi strani, nad bohinjsko kotlino, pa se vijejo Spodnje Bohinjske gore. Uskovnica me kar vabi na oddih.
Pojedli smo ričet in štrudl, spila sem kavo, žig je našel mesto v knjižicah Cici dnevnik, Zapisi z gora in Bohinjska planinska pot, najmlajši se je odvrtel na vrtiljaku in že smo šli nazaj.
Proti Uskovnici, Spodnje Bohinjske gore.
Ogradi, Jezerski stog, Tosc.
Z Bohinjske Bistrice, gor in dol v 2 urah - s podmladkom (sicer 20 min gor, z železniške postaje). Prijeten sprehod, z malo vzpenjanja.
Poti Vinske gore na zemljevidu najdemo na območju Mestne občine Velenje in objemajo naselja Lipje, Vinska gora, Janškovo selo, Prelska, Črnova in Pirešica.
Časovnica 25 km krožne poti je slabih 8 ur, od tega:
Obirc (404 m) – Kranc (425 m), 10 min,
– Gonžarjeva peč (594 m), 55 min,
– Radojč (937 m), 1 ura,
– Ramšakov vrh (970 m), 30 min,
– Lovska koča (650 m), 45 min,
– Temnjak (793 m), 20 min,
– Vinska gora (806 m), 15 min,
– Kmetija Vovk (450 m), 45 min,
– Gorjak (452 m), 30 min,
– Bunker (440 m), 20 min,
– Dolina (507 m), 15 min,
– Razgorce (431 m), 20 min,
– Lipnik (486 m), 45 min,
– Obirc (404 m), 1 ura.
Na poti je kar 14 žigov, kar pomeni, da je čas hoje od ene do druge točke najmanj 10 min in največ 1 ura, kar je popestrilo pot („Uuu, samo pol ure do naslednjega štempla.“).
Avto sva parkirala pri gostilni Na Hofu, kjer sva pot začela. Pri gostilni je žig Obirc, a tega sem odtisnila v kartonček zadnjega, ko sva pot na isti točki zaključila.
Malo naprej od gostilne sva prečkala prometno glavno cesto Arja vas – Velenje in po 10 min hoje že bila pri kmetiji Kranc (žig). Pot vijuga mimo hiš, se počasi vzpenja, mimo Grilove domačije (v kateri je muzej), do vznožja skalovja, kjer gre pot skozi gozd in se vzpne na Gonžarjevo peč (žig) s krasnim razgledom.
Naprej sva prišla iz gozda na jaso, spet na cestico, mimo Gonžarjeve domačije, kjer je razpotje v treh smereh: Radojč, Jurko (Šaleška planinska pot) in cesta proti Lopatniku (kjer je Lovska koča). Midva greva v smeri Radojča (žig), ki ga doseževa z vzpenjanjem skozi gozd. Se mi je zdela strma in dolga pot in tudi dalje Ramšakovega vrha (žig) kar ni in ni bilo. Pred Ramšakovim vrhom se je odprl lep razgled na Velenje in jezero, ob klopci in s pirhi okrašeno smrekco.
Po Ramšakovem vrhu je končno sledilo nekaj spusta. Cilj je bila Lovska koča. Ko sva prišla ven iz gozda pri kmetiji, sva šla mimo kmetije in naprej mimo hiš po asfaltirani cesti – tam pa zmede markacija na drevesu s puščico, ki kaže desno v gozd in s črko „Š“ (Šaleška planinska pot). Sledila sva puščici (namesto, da bi šla le še 100 metrov naprej po cesti in bi prišla do Lovske koče) in prišla spet nazaj na že omenjeno razpotje treh poti. Tako sva šla tam naprej po cesti proti Lopatniku in po 2 km dolgem ovinku prišla do Lovske koče (žig).
Okrepčana od prvega sendviča sva šla naprej proti Temnjaku (žig) in Vinski gori (žig), ki je najvišja točka na poti. Sledil je strm spust do Kmetije Vovk (žig) v Dolini mlinov, skozi katero teče Temnjaški potok, ki je včasih poganjal 13 mlinov, od teh danes občasno le še Vovkovega.
Od tam dalje se nadmorske višine točk Gorjak, Bunker, Dolina, Razgorce, Lipnik in Obirc, kjer so žigi, gibljejo le med 404 m (Obirc) in 507 m (Dolina), a vendar gremo gor in dol in gor in dol. Najbolj dol se mi je zdelo z Razgorce proti Lipniku, kjer pot na enem delu ni vzdrževana in se oprijemlješ debel in vej, če nimaš palic – to je del, preden je treba prečkati prometno glavno cesto Arja vas – Velenje. In najbolj gor potem naprej proti Lipniku. Po prečkanju omenjene glavne ceste gre pot čez potok, a brvi ni, tako da sva se sezula in prijetno ohladila noge. Na Lipniku sva šele opazila, da ima vsaka točka tudi vpisno knjigo. Z Lipnika je sledilo še nekaj (večinoma) asfalta in gozda, do izhodišča.
Zanimiva, razgibana, dobro označena pot (z izjemo pri kmetiji in hišah pod Ramšakovim vrhom proti Lovski koči) in še en majhen delček Slovenije pospravljen v žep. Pravo bogastvo je preživeti nekaj ur na taki poti, doživeti gozd in naravo skozi hojo in gibanje, da imajo vsi čuti čas beležiti vtise, da postanejo neizbrisljivi.
Kmetija Kranc. Vsaka točka z žigom je takole opremljena.
Sčasoma bom pozabila na jezik pretekle ljubezni in spregovorila s sabo v jeziku sedanje ljubezni, ki mi pripada in jaz njej, brez prevoda. J...
