"Jezero, kaj maš za mene?", se mi je postavljalo vprašanje, ko sem se včeraj odločila, da grem danes zjutraj hodit okrog Bohinjskega jezera.
Ni bilo prav zjutraj, kot sem si najprej zamislila, ampak ob 8.30; vseeno je bilo mirno, še nikjer nikogar. Pot sem začela na parkirišču Vegelj, v smeri Ribčevega Laza, čez most pri cerkvi Sv. Janeza Krstnika in po pešpoti, ki gre ves čas ob glavni cesti do Ukanca (do tja vodi tudi lepša lovska pot, ki zavije bolj v gozd, jaz pa sem si želela hodit bližje jezeru), tam pa se pot nadaljuje po bolj živahni poti ob obali, skozi Fužinarski zaliv in nazaj do parkirišča. Zadnja četrtina poti je že bila obljudena, turisti so tu.
Sonce, ptički, zrak, nebo, odsevi v jezeru.
Jezero je imelo za mene svojo močno prisotnost; ves čas na moji desni strani, od gladine do najgloblje točke, z vsem življenjem v njem. Ne glede na to, kje hodim, kako hodim, kje sem z mislimi, kje z občutki, kje s pogledom.
Še bi, še ...
Pešpot ob glavni cesti do Ukanca.
Ni komentarjev:
Objavite komentar