Iz Ukanca sem se zjutraj odpravila do slapa Savica. Izhodišče je pri nekdanjem Hotelu Zlatorog (no, kjer je včasih bil, zdaj je tam gradbišče), na tabli piše "1 ura“.
Občudujem hiške na tem koncu, grem počasi skozi gozd po široki poti, spremlja me veliko teloha in tudi veliko megle. Poslušam vodo, ki že šumi.
Sem že pri Koči pri Savici, od tam sem v 20 minutah in po 553 stopnicah pri slapu, ki je tudi v megli. Zaradi pomanjkanja vode teče le nižji pramen slapa, višji pa ne.
Čeprav slapa Savica ne vidim dobro, ker je v megli, lahko ta prostor doživim tudi skozi druge čute, vid je le eden izmed njih. Voham, se dotaknem skale, zraka, poslušam, prisluhnem!
Na mostu pri Koči pri Savici.
Vračala sem se po isti poti, s tem, da sem naredila en korak s poti proti Komarči.
Pred leti, ko smo se poleti s Triglavskih jezer vračali čez Komarčo, smo se ustavili pri ali vsaj v bližini samega izvira Savice. Sem želela it to pogledat spet, imela sem v spominu, da je ta točka po nekje pol ure hoje. Šla sem mimo vodnega zajetja (pot do tja je očitna, čeprav ni označena) in še malo naprej. Ko sem prišla do stene Komarče (po pol ure hoje) pa sem se obrnila, ker naprej pod steno nisem več želela hodit. Pa tudi glede na zvok vode se mi je zdelo, da še nisem blizu izvira. Potem doma pa sem dobila informacijo, da bi od tam mogla le še malo naprej. Pa drugič.
Tu sem obrnila.
Sem pa prišla nad meglo. Pogled proti Rjavi skali (smučišče Vogel).
Na poti navzdol sem srečala fanta, ki sta šla do Črnega jezera (prej sem ju srečala, ko sta šla proti slapu). "Ju hef tu be kerful", sem jima rekla med drugim, ker sem opazila, da sta obuta sicer v redu, oblečena pa ne.
Megla se je počasi razkajala, ko sem hodila proti Ukancu. Na Ribčevem Lazu je že bilo nekaj izletnikov, kljub marčevskemu datumu in nizkim temperaturam.
