Korita Mostnice in slap Mostnice (Voje), 16.3.2025

Dnevi so v znamenju vode, deževne in termalne. V soboto smo telesa namakali v termalni vodi, v nedeljo pa sem šla gledat in poslušat Korita in slap Mostnice (oz. slap Voje).

Iz Stare Fužine gre pot ob koritih, mimo Planinske koče na Vojah in po Dolini Voje, kjer je slap na koncu doline. Mimo slapu je možno iti po krožni pot, je označena. Pot je od slapu mogoče nadaljevati na Uskovnico (še 1,5 ure hoje). Moj izlet pa je trajal dobre 3 ure.

Voda na več mestih teče iz hriba in pada v slapovih v Mostnico.

Struge so se napolnile z vodo.

Mostnica buči, dere, se vrtinči, je močna in neustavljiva.

Slap Mostnice oz. slap Voje.

Manjši slap se imenuje Konjski rep.

 Dolina Voje, se že vračam nazaj.

 

Na Hudičevem mostu. Tudi od tu se pride na Uskovnico, v 1h 45 min.

V nekaj ovinkih se poslovim od Mostnice in grem proti Stari Fužini.

Zaključim pa:

Dež pada,

voda pritiska

in izbruhne iz hriba,

polnijo se hudourniške struge.

Težko je,

preteklost pritiska

in izbruhne iz mene,

polnijo se struge.

Ne morem zajezit, ne morem se prepustit.

Vse dokler ne preteče dovolj vode, 

da dojamem,

da sem lahko več,

da sem lahko polna struga

in da ni več nikogar,

ki me ima rad le v moji mirnosti in nemoči.

Šavnica (863 m), 13.3.2025

Voda, voda, vodica. Zaradi potočkov in razmočenosti na poti navzgor, sem se vračala po makadamski poti, ki gre proti Brodu, s tem, da sem sledila poti, ki kmalu s Senožet zavije levo. Prišla sem do enega objekta, kjer se je pot končala, pod objektom je bil travnik, travnik pa se je odsekano končal.

Šla sem po robu travnika in nekje na tretjini ugledala stezico, ki je vodila navzdol. Travnik torej ima izhod.

Sledil je strm spust, ki me je pripeljal do vikendov in čez hudournik do kolesarske poti na polju pred Brodom. Še kakšen kilometer in sem bila doma.

Šavnica (863 m), 9.3.2025

Na tem travniku so nekje pred zimo ali pa že med zimo preorali zemljo. Spomnim se, kako je dišalo po sveži zemlji. Zemlja je bila videti težka, blatna, sprijeta. Tako je bila ves ta čas, in še vedno je, izpostavljena dežju, snegu, mrazu, soncu. In tokrat sem opazila, kako prhka je postala v tem času, pod temi vplivi. Nič več sprijeta, temna in grudasta, ampak rahla, svetlejša in mehkejša.

Ko so zemljo obračali, so očitno naleteli tudi na velike kamne, ki so jih vse odložili na en kup na travniku.

Zemlja je preorana, kamni odmaknjeni, procesi narave so stekli, poti nazaj ni, travnik bo na novo ozelenel.

Šavnica (863m), 8.3.2025

Hodim, hodim, hodim. Postojim in zadiham. Rudnica, Studor. Debeli vrh še pod snegom. 

Pot čez travnik na Senožetih gre na Rudnico, tam še nisem hodila. Bom, kmalu. Tudi na Studorju bom kmalu. Na Debelem vrhu ne bom še tako kmalu, ampak enkrat bom.

Ja, za letošnjo sezono hribov moram začet nabirat kondicijo.

Šavnica (863 m), 7.3.2025

Hlad se vije

okrog mene,

pomladi še ni.

Sonce osvetli

in vabi

v življenje.

Slap Savica, 1.3.2025

Iz Ukanca sem se zjutraj odpravila do slapa Savica. Izhodišče je pri nekdanjem Hotelu Zlatorog (no, kjer je včasih bil, zdaj je tam gradbišče), na tabli piše "1 ura“. 

Občudujem hiške na tem koncu, grem počasi skozi gozd po široki poti, spremlja me veliko teloha in tudi veliko megle. Poslušam vodo, ki že šumi.

Sem že pri Koči pri Savici, od tam sem v 20 minutah in po 553 stopnicah pri slapu, ki je tudi v megli. Zaradi pomanjkanja vode teče le nižji pramen slapa, višji pa ne.

Čeprav slapa Savica ne vidim dobro, ker je v megli, lahko ta prostor doživim tudi skozi druge čute, vid je le eden izmed njih. Voham, se dotaknem skale, zraka, poslušam, prisluhnem!

 

Na mostu pri Koči pri Savici.

Vračala sem se po isti poti, s tem, da sem naredila en korak s poti proti Komarči. 

Pred leti, ko smo se poleti s Triglavskih jezer vračali čez Komarčo, smo se ustavili pri ali vsaj v bližini samega izvira Savice. Sem želela it to pogledat spet, imela sem v spominu, da je ta točka po nekje pol ure hoje. Šla sem mimo vodnega zajetja (pot do tja je očitna, čeprav ni označena) in še malo naprej. Ko sem prišla do stene Komarče (po pol ure hoje) pa sem se obrnila, ker naprej pod steno nisem več želela hodit. Pa tudi glede na zvok vode se mi je zdelo, da še nisem blizu izvira. Potem doma pa sem dobila informacijo, da bi od tam mogla le še malo naprej. Pa drugič.

Tu sem obrnila.

 

Sem pa prišla nad meglo. Pogled proti Rjavi skali (smučišče Vogel).

Na poti navzdol sem srečala fanta, ki sta šla do Črnega jezera (prej sem ju srečala, ko sta šla proti slapu). "Ju hef tu be kerful", sem jima rekla med drugim, ker sem opazila, da sta obuta sicer v redu, oblečena pa ne.

Megla se je počasi razkajala, ko sem hodila proti Ukancu. Na Ribčevem Lazu je že bilo nekaj izletnikov, kljub marčevskemu datumu in nizkim temperaturam.