Blegoš (1562 m), 20.9.2025

Za nami je bilo nekaj septembrskih dni (sončnih, toplih, čistih) ki jih bom drugo leto čakala celo leto in takoj, ko spet pridejo, bom šla z njimi uživat na sonce in v hribe.

Enega takih zadnjih dni smo letos izkoristili za vzpon na Blegoš. Čez Soriško, proti Davči in skozi Zali Log z avtom do Črnega Kala, od tam pa po direktni poti na vrh, naprej dol do koče in nazaj na Črni Kal po cesti.

Direktna pot pelje čez korenine, dolgo preprogo korenin. Strmina kar ni popustila. Vse do ovinka, ko je bilo slišat glasove in nismo vedeli, a se sliši od koče ali z vrha. Z vrha! 

Z najmlajšim smo v 1h 45min prišli na razgleden, travnato obsežen vrh. In kar nismo vedeli, v katero smer bi občudovali razgled.

Potem pa še v kočo na kosilo, posončit se, pogujsat in nazaj proti Črnemu Kalu.

Blegoš je del Loške planinske poti, žig je šel v knjižico, sama pot pa še čaka name.

Planina za Črno goro (1340 m), 8.9.2025

Poletje iskanj

ravnotežja -

kaj bi in kaj zmorem,

kaj želim in kaj potrebujem.

Jesen bo topla.

***

Izhodišče so bile Ravne, pot je mestoma strma, mestoma položna. Na tabli je markirano 2 uri, nekje je označen čas 1h 40min, hodila sem malo manj časa od tega. S planine gre pot naprej v smeri Črne prsti ali v smeri Koble, Vrha Bače (od tam je možno nadaljevat proti Poreznu, v Podbrdo, proti Soriški planini (Šavnik, Možic, Lajnar, Slatnik) ali pa se vrniti na Bohinjsko Bistrico preko Strm). Fin kondicijski skok na hrib. Vračala (in razgledovala) sem se čez smučišče.

Ob poti, kanal za odvodnjavanje vode.

Matajur (1641 m), 31.8.2025

Po dolgem času smo šli po en žig Slovenske planinske poti (razširjeni del). No, nismo šli samo zato. Predvsem smo šli na skupno preživljanje časa, pod milo nebo, z vzponom na zelo razgleden hrib.

Skozi Baško grapo, proti Tolminu in skozi Livek smo se zapeljali v Italijo, tam pa do izhodišča - Refugio Pelizzo (1320 m). Ena od poti v 45 minutah hoje, po golem pobočju (pri dveh grmičkih se lahko skriješ v senco), pripelje na vrh Matajurja. Na vrhu je kapelica, lahko pozvonimo, žig je na skali malo stran od vrha. In r-a-z-g-l-e-d. 

Vse te gore in poti okrog in okrog... Vrha ne doživiš / gore ne spoznaš, če se ne odpraviš na pot. Doživiš jo tako, kot si danes, jutri bi bilo že drugače. Koliko hribov imam na dlani (ko stojim na Matajurju), poti pred sabo, koliko življenja, koliko možnosti. Pa sestopim, pa grem spet na vrh. In večkrat tako. Kot val. Valovi fizičnih doživetij, valovi notranjih doživljajev. Pride čas, ko je gladina morja življenja tudi mirna (zunanja in/ali notranja). Zares ali navidez, vedno za določen čas, nikoli v celoti. A potem je tukaj hkrati še vse dogajanje pod vodo in vreme nad morjem. Svetu nikoli ne pridemo do dna, lahko se le čudimo in se mu posvečamo...

Krn pa naredi vtis!

Spredaj Kobariški stol.

Kanin, z oknom na levi.

Triglav kuka ven.