Po dolgem času smo šli po en žig Slovenske planinske poti (razširjeni del). No, nismo šli samo zato. Predvsem smo šli na skupno preživljanje časa, pod milo nebo, z vzponom na zelo razgleden hrib.
Skozi Baško grapo, proti Tolminu in skozi Livek smo se zapeljali v Italijo, tam pa do izhodišča - Refugio Pelizzo (1320 m). Ena od poti v 45 minutah hoje, po golem pobočju (pri dveh grmičkih se lahko skriješ v senco), pripelje na vrh Matajurja. Na vrhu je kapelica, lahko pozvonimo, žig je na skali malo stran od vrha. In r-a-z-g-l-e-d.
Vse te gore in poti okrog in okrog... Vrha ne doživiš / gore ne spoznaš, če se ne odpraviš na pot. Doživiš jo tako, kot si danes, jutri bi bilo že drugače. Koliko hribov imam na dlani (ko stojim na Matajurju), poti pred sabo, koliko življenja, koliko možnosti. Pa sestopim, pa grem spet na vrh. In večkrat tako. Kot val. Valovi fizičnih doživetij, valovi notranjih doživljajev. Pride čas, ko je gladina morja življenja tudi mirna (zunanja in/ali notranja). Zares ali navidez, vedno za določen čas, nikoli v celoti. A potem je tukaj hkrati še vse dogajanje pod vodo in vreme nad morjem. Svetu nikoli ne pridemo do dna, lahko se le čudimo in se mu posvečamo...
Krn pa naredi vtis!
Spredaj Kobariški stol.
Kanin, z oknom na levi.
Triglav kuka ven.
Ni komentarjev:
Objavite komentar