Popoln dan za bit na Soriški planini. Smučišče še ni obratovalo, kar je šlo v prid sankanju. Bilo je topleje, kot v dolini. Na vrhovih ni pihalo, le malo na grebenu od Slatnika proti Lajnarju. Obiskovalcev je bilo kar nekaj, a smo se porazgubili, razen tistih s sankami. Poti shojene, le na nekaj mestih se je udiralo. Prisotnost sonca, odsotnost vetra.
Pot sem zaokrožila tako, da sem se najprej povzpela na Možic, od tam nazaj na greben in naprej mimo Slatnika na Lajnar, nazaj pa po smučišču.
Možic.
Bohinj, kako si lep.
Črna prst in Šavnik.
Pogled nazaj v smeri prihoda in odhoda.
Pa pogled še bolj v levo, Ratitovec, Šmarna gora, Lubnik.
In Jelovica, Babji zob, Bled, Karavanke.
Pogled na Možic od daleč, z grebena.
Zasnežen Porezen, spodaj Podbrdo.
Pogled nazaj.
Na Slatniku, naprej Lajnar.
Podbrdo, Črna prst.
Smučišče.
Pa še Lajnar.
Pogled nazaj.
Pogled naprej.
Hodim sama in uživam v odmiku ter v nitih svojih mislih, od katerih se je ena spletla v:
kjer brbota
voda vseh voda
na ognju preteklosti.
Ko izpari,
bo padal dež
in pokrajina bo ozelenela,
saj nič ne gre v nič.
