Hribovanja: februar 2024

"A u takmule gresta?" naju smeje vpraša receptor pri DSO Preddvor, še preden postaviva vprašanje, če se gre tu na Jakoba in če greva lahko čez dvorišče. Vprašanje, na mestu za pusto petkovo deževno popoldne. Ampak odgovor je navdušen "Jaaaa, u takmule!".

Šli sva torej iz Preddvora, po t.i. markirani poti. Ampak poti se kar kažejo, križajo, prečkajo cesto, tako da verjetno nisva šli ves čas po tej markirani poti. Sploh, ko se je stemnilo, sva sledili poti, ki se je pokazala, markacijam in lastnemu občutku za orientacijo. Razgleda zaradi oblačnosti, megle in dežja ni bilo, je bil pa lep pogled na luči v mestu in vaseh.

Planinska koča na Sv. Jakobu je točka Transverzale Storžič (poleg Kališča, Velike Poljane, Bašeljskega vrha, Malega Grintovca, Srednjega vrha, Potoške gore, Storžiča in Kluba planincev PD Kranj).

Krasen skok na hrib po službi in s tem tudi krasen skok v vikend.

Pot sva začela v Gortini (367 m), to je blizu Zgornje Mute, v smeri Pernic. Pot vodi navzgor in navzdol skozi gozdove in čez travnike, pobočja ter mimo samotnih kmetij in hiš.

Časovnica 25 km poti poti je 8 ur, od tega Muta – Pernice (1059 m) 2h 30min, Pernice – Sv. Jernej (1038 m) 2h 45min, Sv. Jernej – Bricnik (1017 m) 1h 15min in Bricnik – Muta 1h 30 min.

Optimističen in lahkoten začetek poti, kot vsak. Kmalu sva se dvignila toliko, da naju je (in hiško na tistem hribu) pozdravilo jutranje sonce in naju po poti prijetno grelo v hrbet. Pričakali so naju razgledi na Uršljo goro, Peco in Kamniško Savinjske Alpe. Pred Pernicami je tudi zanimiv bor (Arlov bor), katerega deblo raste meter nad tlemi, torej vodoravno. Na Pernicah (1059 m) je sonce še naprej grelo, ko je bil čas za prvi sendvič na klopci pri Domačiji Knez, kjer se tudi nahaja žig. Vsakih 100 m nadmorske višine je označenih s številko ob markaciji.

S Pernic je sledil spust v Bistriški jarek (452 m) in potem vzpon na Sv. Jerneja (1038 m). Med vzponom se odpre tudi pogled nazaj na prehojeno pot, na cerkev na Pernicah. Bistriški jarek je tik ob meji z Avstrijo in tudi pot na Sv. Jerneja mestoma vodi tik ob tej meji (tam so markacije obrobljene z zeleno barvo). Pot je pomrznjena, poledenela v senčnih legah (palice pridejo prav) in potočki tečejo s hriba. Na vrhu je cerkev Sv. Jerneja s pokopališčem, žig pa pri kmetiji Primož, pri ogromni lipi. Noge niso več lahkotne, zato se ne ustavljava (ker je potem težko nadaljevati) in pojeva kar po poti. Potem pa še malo dol in spet gor na Vrh Bricnika (1017 m), kjer je žig.

Ta zadnji vzpon proti Vrhu Bricnika je že predstavljal tudi rahel preizkus volje. Daleč od želje odnehat, a blizu občutku, da je treba zbrat voljo za nadaljevanje, ker obstoj te volje ni več samoumeven. Ampak ti trenutki gradijo, rahljajo in širijo meje vzdržljivosti, potrpežljivosti, vztrajnosti.

Z Vrha Bricnika pa še zadnjič navzdol do Spodnje Mute, kjer sva imela parkiran avto. Po poti navzdol v enem izmed ovinkov preseneti in navduši pogled na Pohorje in na Dravo in njena dva rokava. Nadaljnjih 750 metrov razdalje s Spodnje Mute sva se zapeljala do Zgornje Mute (381 m) po zadnji, 4. žig (če pa bi šla peš celoten krog, bi z Zgornje Mute naprej imela še 2 kilometra do izhodišča na Gortini, kjer sva pot začela).

Na tem mestu prisrčna zahvala PD Bricnik – Muta in tudi vsem ostalim PD, ki ustvarjajo in skrbijo za take poti, da lahko pohodniki uživamo v njih, ustvarjamo spomine, spoznavamo naše lepe kraje in sebe.

Eden prvih smerokazov ob prečenju ceste.