Valvasorjev dom pod Stolom (1181m), 24.10.2024

Iz Završnice skozi gozd gor in po cesti nazaj dol.

Lepa pot in prijeten jesenski gozd. 

Zelo je prijal ta lahkoten popoldanski pohod. Oblaki, megla in dež niso motili. Včasih ne potrebujemo sonca, modrine neba in neskončnih razgledov, ampak pokrajino, ki podpre obračanje navznoter, nudi prostor za počitek in riše mejo, do koder sežemo.

Orlove glave (1682 m) in naprej proti prevalu Globoko (1837 m), 22.10.2024

Ko um bi, telo pa ne,

je duša vmes, ki sprejme oboje.

Kaj se bo uresničilo?

Tokrat tisto, kar je v telesu.

Duša sprejme, poveže

to kapljo z oceanom izkušenj celote.

...

Naslov te objave bi moral biti Vrh nad Škrbino (2054 m). Vrh nad Škrbino je točka na Bohinjski planinski poti, gre za zelo zahtevno označeno pot. Do nje sem nameravala priti z izhodiščem pri Ski hotelu Vogel, in sicer po poti, ki gre proti Šiji in Voglu, s sedla Vratca naprej v smeri Vogla in naprej proti prevalu Globoko, Konjskemu sedlu, Škrbini in nazadnje Vrhu nad Škrbino. Markiran čas hoje je 4,5 ure. Pol ure pred prevalom Globoko sem se obrnila. Bilo je tako:

Iz Ukanca sem se s prvo nihalko ob 8.00 pripeljala nad meglo.

Povsod jasnina, le v smeri Vogla in Vrha nad Škrbino se megle vlečejo čez vrhove.

Čez Orlove glave sem šla v smeri Vogla in pod pobočji Šije se pot zmerno spušča in daje občutek, da grem proč od cilja. V tem času je pot senčna.

Nad Voglom ni megle.

Pridem do table, ki usmerja proti Voglu in Šiji (oboje 1 uro stran). Po 10 minutah prispem na sedlo Vratca in do prvega razgleda na primorsko stran, kjer gre pot levo na Šijo (50 min) in pot desno na Vogel (tudi 50 min).

Pogled s sedla Vratca nazaj. Prihajam od tiste hiške na hribčku desno.

Dalje od Vratc, pogled naprej.

Pogled na Rjavo skalo s Ski hotelom Vogel.

Čaka me razpotje Vogel (15 min) – Globoko (30 min).

Tako sem po opisani poti od zgornje postaje nihalke pri Ski hotelu Vogel po 2,5 urah prišla do razpotja Vogel (15 min) – Globoko (30 min) oz. malo naprej, tam pa mi je postalo slabo in kot da mi bo zmanjkalo energije. Do Vrha nad Škrbino bi imela še 2 uri hoje. 

Usedla sem se, hitro nekaj spila in poskušala pojest sendvič, ampak kar ni šel po grlu. Fak Kristina, tole ni ok. Odločila sem se, da grem nazaj in v trenutku je bilo za odtenek moje počutje boljše. Pomislila sem še, da bi šla vsaj na en vrh – na Vogel, ki je bil le dobrih 15 min stran, ampak ne bi zmogla.  Enkrat sem se še mogla usest, gor sem šla čisto počasi, dol je šlo lažje, slabost z rahlo vrtoglavico je prihajala v valovih. Najbolj me je skrbelo, da mi zmanjka energije. Govorila sem si, da sem le nekaj takega pojedla in da bo bolje, če slučajno bruham. V mislih se mi je že vrtel scenarij, da kličem GRS. 

Ob sestopanju sem globoko dihala in se poskušala umirit, saj je bilo vse to posledica psihične nepripravljenosti na turo – na dolgo, zahtevno in nepoznano turo v visokogorju, na kateri sem bila sama. Čeprav je bila pot označena, ogledala sem si jo na zemljevidu, mestoma je bila varovana, bil je krasen jesenski dan, fizično sem bila pripravljena, strahu nisem čutila. A dejansko so že od jutra bile z mano rahle neotipljive skrbi, na videz nepomembne in rešljive („kadarkoli se lahko obrnem“). A ko je stiska nastopila, je rešitev „kadarkoli se lahko obrnem“ bila malo pozna, ker sem že šla čez mejo. 

Nekaj je v meni naraščalo in se tam na razpotju razlilo čez rob. In hvaležna sem, da me ni preplavilo, ampak, da sem to polno mero lahko ponižno nesla nazaj dol.

Vračala sem se čez Planino Zadnji Vogel, nisem šla nazaj pod pobočji Šije proti Orlovim glavam, saj bi se tam vzpenjala. Malo pred Planino Zadnji Vogel sem naredila dva požirka vode in potem, kot da bi odrezal, sem bila nazaj pri močeh. Kot, da sem se predihala in obdržala skozi krizo. Uf, olajšanje. Vedela sem, da se bom lahko vzpela še nazaj do Ski hotela Vogel. 

Pred Planino Zadnji Vogel, pogled naprej.

In pogled nazaj na prehojeno pot. Megle še vztrajajo.

S Planine Zadnji Vogel sem šla malo navzdol po Žagarjevem grabnu in potem desno navzgor po poti (kjer je tabla na drevesu usmerja v levo za Ukanc oz. Zlatorog). Ampak označena pot gre s planine proti Ski hotelu Vogel nekje višje, sem jo zgrešila in se ji višje gor priključila.  

Pri Ski hotelu Vogel sem še pojedla in občudovala Pršivec, Triglav, Kopico, Zelnarico, ... vrhove, ki sem jih prepoznala. Z bližnjih brunaric oz. okrepčevalnic se je slišala komercialna glasba, ki je ob taki kulisi nepotrebna in odveč.

Še razgled s terase ene od okrepčevalnic – megel ni več. Vogel je skrajno levo.

Z nihalko sem se ob 14.00 odpeljala v dolino.

Ta dan sem torej pohajkovala po Voglu in postala bogatejša za izkušnjo, kot sem jo doživela in spoznala tudi, kaj pomeni spoštovati gore.

Krekova koča na Ratitovcu (1642 m), 20.10.2024

Za naju sprehod, za najmlajšega pravi pohod s Planine Pečana oz. s parkirišča malo pred njo, kjer je markiran čas na tabli 45 min do koče. Hodili smo dobro uro in pol gor in dobro uro dol.

Na parkirišču je še megla. A bomo prišli nad njo ali ne?

Bomo. Megleno morje pod nami, je malo razburkano, ampak smo na varnem na današnjem otoku, ki ni samoten.

Flancat in čaj, malo sončenja, štemplji in počasi se odpravimo nazaj v meglo in oblačno dolino.

Gladki in Kosmati vrh.

Smer Lubnik, Blegoš, Snežnik.

Koča s Triglavom zadaj.

Orožnova koča (1346 m), 19.10.2024

Jesen je v gozdu,

še svetlo listje sije

namesto sonca v megli,

na poti v zimo

se vse dozorelo usuje.

...

Gozd ves čas daje vse od sebe. Ampak ne zato, da bi bil v najboljši jesenski verziji samega sebe, ampak zato, ker on to preprosto je, v polnosti živi in to je dovolj. Odvisen je od vseh procesov, ki se odvijajo v njem, a v njih ne posega in jih sprejema, ker so naravni. Odziva se z iskanjem ravnovesja. Koliko je še naravnega v nas?

Lubnik (1025 m), 11.10.2024

Iz Škofje Loke mimo gradu čez Gabrovo in nazaj po grebenski poti v Podlubnik (pot se da zaključiti tudi v Škofji Loki). Izhodišče je bila avtobusna postaja, na Lubniku sem bila v 2 urah, navzdol pa sem hodila 1,5 ure.

Malo naprej od gradu. Tja gor torej, nekako naokoli po levi strani od vrha.

Razgled s poti. Teh hribčkov ne poznam.

Pot je raznolika; čez travnik, po kolovozu, čez z mahom poraščene kamne, čez korenine, po listju, pod kostanji (bi jih nabirala, če bi imela čas, ker jih je bilo polno po tleh), ...

Z vrha, proti Ratitovcu in Soriški planini.

Proti Kranju. Spodnja meja oblakov je kot ravna črta.

Proti Škofji Loki. Čez 1,5 ure bom hodila po cestici, ki gre izpod hriba in se priključi glavni cesti.

Dom na Lubniku. Čas za ričet in čaj in sonce.

Svet v malem.

Pogled nazaj na Lubnik z grebenske poti.

Levo čez Gabrovo, desno po grebenski poti, pogled nazaj.

 

V Podlubniku, na prej omenjeni cestici, pogled nazaj na Lubnik (desno).

Namesto v Podlubniku pot lahko zaključimo v Škofji Loki, če na označenem razpotju izberemo smer desno. Jaz sem šla levo za Podlubnik, ker me je tam čakal prevoz.

Poti nisem poznala in sem se slučajno dobro odločila, da grem na Lubnik čez Gabrovo in dol po grebenski poti, ker je grebenska bolj strma, enolična in bolj senčna.

Zaključim s tem, da sem si naredila prav fin izletek za sončen jesenski petek. 

Orožnova koča (1346 m), 10.10.2024

Dež, zelo veliko dežja. Naprej od bazena voda že teče po poti. Tam je v strugi, ki prečka pot, že hudournik, ki ga lahko preskočim. Navzgor se še izogibam lužam, navzdol pazim le, da ne stopim v kakšno večjo lužo.

Parkrat zagrmi in se še bolj ulije. Spremljata me voda in megla, škraplja po kapuci in sliši se, kot da voda teče iz vsake luknje v hribu. Pod nepremočljivo obleko mi je udobno toplo.

V koči le pozdravim Francija, se vpišem in že se vračam navzdol, da se ne ohladim. Nekje na polovici poti moram prižgat lučko in zdaj bolje vidim tudi, kako dežuje. 

Hudournik nad bazenom je bil od daleč videti in slišati tako, da ga ne bom mogla preskočit, ampak potrebovala sem prostora le za en varen korak in ta je bil možen, hvala.

Za petek pa je v načrtu Lubnik!

Orožnova koča (1346 m), 5.10.2024

Zelo bogata

sem, ker hodim

skozi gozd

navzgor.

...

Leto je šlo naokrog in začela se je, začenši s četrtki in končaje z nedeljami (z dodatnimi dnevi, v odvisnosti od praznikov), nova sezona Prijateljev Orožnove koče 2025. 

Zato se v soboto po kosilu odpravim v hrib po 1. vpis, v topli koči nazdravim na ta začetek in oddrvim nazaj v dolino.

Franci se je povezal s še nekaj oskrbniki drugih koč in skupaj z njimi oblikoval t.i. skupino Še kam drugam. Gre za koče, kjer posamezniki tudi zbirajo vpise – vsaka koča po svojih pravilih glede obdobja, časa vpisovanja in števila vpisov. Z obiskom te posamezne koče enkrat v sezoni Prijatelj Orožnove koče pridobi dva vpisa. Tako bomo letos za vpis, ki šteje dvojno, šli Še kam drugam. Te druge koče so: Koča na Blegošu, Roblekov dom, Valvasorjev dom, Koča na Poreznu, Krekova koča na Ratitovci, Dom na Lubniku, Koča na Golici in Planinski dom na Kališču. Se že veselim!

Mala Zelnarica (2320 m) in Mala Tičarica (2190 m), 29.9.2024

Macesen molči,

čaka in je tik pred tem,

da ves zasije.

...

Krožna tura, oba vrhova sta del Bohinjske planinske poti, z izhodiščem na križišču Vogar – Blato (se pripeljem z avtobusom ob 7.45), potem pa Planina pri Jezeru – Planina Dedno Polje – po dolini Za Kopico – sedlo Vrata (2192 m, ob 11.45) – Mala Zelnarica (ob 12.25) – Mala Tičarica (ob 14.41, z vsaj polurnim postankom vmes za malico z razgledom na Dvojno jezero) in nazaj preko Planine Dedno polje (ob 16.12) in Planine pri Jezeru (ob 16.35) na izhodišče (ob 17.40), kjer me je čakal prevoz domov. V časovnico slabih 10 ur na poti so všteti vsi postanki, hodila sem nekaj časa manj, kot je markirano.

Za to turo sem se odločila, ker mi je leto ali dve nazaj planinec, ki sem ga srečala na Jezerskem stogu, pripovedoval o čudoviti dolini Za Kopico, po kateri se počasi vzpenjaš in dosežeš višino nad 2000 m, ampak pri tem nimaš občutka, da se vzpenjaš. 

Pogosto sem se spomnila nanj in na pripoved, ki se mi je vtisnila v spomin, od tam pa nadaljevala v željo, da grem po tej dolini Za Kopico. 

Pogled nazaj.

Čeprav pot ni strma, sem občutek, da se vzpenjam, gotovo imela. Kljub temu, da je pot markirana, nisem bila sproščena, ker sem šla prvič po tej poti in sama. Nikogar nisem srečala. Levo in desno vrhovi, višje, kot sem bila, bolj je bilo skalnato. 

Veter je pihal in za naslednjim ovinkom spet ni. Kapuco gor, kapuco dol. Vedela sem, da se je dan prej meja sneženja spustila na 2000 m, v daljavi sem tudi že videla belkasta pobočja. Snega je bilo počasi vedno več, a za zimsko opremo ni bilo, ampak bi mi bilo ljubše, če ga ne bi bilo nič. Prva planinca sem srečala šele blizu sedla Vrata, ena planinka me je dohitela na sedlu in sva šli v isto smer in se srečali spet na Mali Zelnarici, trije fantje s kužkom pa so sestopali z (mislim da) Velike Zelnarice. 

Sedlo Vrata. Od tu je v smeri naravnost 1 ura do Prehodavcev, do Zelnarice pa 30 minut v levo.

Pogled s sedla nazaj, kar zimsko.

Pot na Zelnarico, prav po grebenu grejo fanje s kužkom navzdol.

Strm vzpon na Malo Zelnarico. Zaradi snega najbolj neprijeten del.

Na vrhu Male Zelnarice, čaka me grebenska pot do Male Tičarice. Razgled pa do morja!

Z vrha, razgled v smeri sedla Vrata. Vrhov ne poznam. So Vogli med njimi?

Razgled v smeri Bohinjske Bistrice, ki se vidi. Za prednjimi gorami je zadaj malo Debelega vrha, še bolj zadaj Zajamniki.

Na drugo stran Veliko jezero (Ledvička).

In dolina Za Kopico, po kateri sem prišla.

Šele od Male Zelnarice naprej sem bila bolj sproščena, ker sem lahko z nekom poklepetala in ker sem se začela spuščat in v bistvu vračat proti izhodišču. Pot pred seboj po grebenu sem videla, od Male Tičarice naprej pa sem jo tudi poznala. 

Ne glede na vse, pa dolino Za Kopico spet obiščem, v družbi ali sama, da spet doživim to samotno pot! Od tam gre namreč pot naprej tudi do Kanjavca, Tržaške koče na Doliču in Triglava, vse to z žigi Bohinjske planinske poti. 

Na planinski karti Bohinj – 1 : 25 000, 4. izdaja, 2019 (Sidarta), je vrh, na katerem sem bila, vrisan kot Mala Zelnarica (2320 m), sosednji pa kot Velika Zelnarica (2310 m) in ta pot ni markirana. Enako je vrisano in opisano tudi na zemljevidu aplikacije maPZS. Ampak na vrhu Male Zelnarice je bil žig Velika Zelnarica (2320 m). Na hribi.net sem kasneje pri opisu gore brala, da sta na vrhu oba žiga, za Veliko in za Malo Zelnarico. Opazila sem le enega. Mogoče se žig za Malo Zelnarico, ki je točka Bohinjske planinske poti, nahaja kje v vpisni skrinjici, ne vem.

Planike so skoraj odcvetele.

Pogled z Male Tičarice nazaj, Mala Zelnarica je desni najvišji, s travo poraščen vrh. Vmes še Velika Tičarica in Kopica. Na levi strani Dolina Triglavskih jezer.

Z Male Tičarice pogled na Dvojno jezero in Kočo pri Triglavskih jezerih.

Pogled navzdol na razpotje, od koder sem prišla in kamor grem naprej. Na drugi strani pa Spodnje Bohinjske gore, z Rodico, Voglom. Vidi se smučišče Vogel.

Sledita še Planina Dedno Polje ter Planina pri Jezeru, kjer še zadnjič malicam in s prihodom na križišče Vogar – Blato zaključim pot, s sabo pa nesem samotnost doline Za Kopico in bogastvo razgledov z grebenske poti od Male Zelnarice do Male Tičarice. Macesni, ki so še zeleni, ne vzbujajo pozornosti, ampak sem jih opazila. Vse v njih je usmerjeno v to, da se obarvajo. In uf, to bo šele lepo!