Jesen je v gozdu,
še svetlo listje sije
namesto sonca v megli,
na poti v zimo
se vse dozorelo usuje.
...
Gozd ves čas daje vse od sebe. Ampak ne zato, da bi bil v najboljši jesenski verziji samega sebe, ampak zato, ker on to preprosto je, v polnosti živi in to je dovolj. Odvisen je od vseh procesov, ki se odvijajo v njem, a v njih ne posega in jih sprejema, ker so naravni. Odziva se z iskanjem ravnovesja. Koliko je še naravnega v nas?
Ni komentarjev:
Objavite komentar