Ko um bi, telo pa ne,
je duša vmes, ki sprejme oboje.
Kaj se bo uresničilo?
Tokrat tisto, kar je v telesu.
Duša sprejme, poveže
to kapljo z oceanom izkušenj celote.
...
Naslov te objave bi moral biti Vrh nad Škrbino (2054 m). Vrh nad Škrbino je točka na Bohinjski planinski poti, gre za zelo zahtevno označeno pot. Do nje sem nameravala priti z izhodiščem pri Ski hotelu Vogel, in sicer po poti, ki gre proti Šiji in Voglu, s sedla Vratca naprej v smeri Vogla in naprej proti prevalu Globoko, Konjskemu sedlu, Škrbini in nazadnje Vrhu nad Škrbino. Markiran čas hoje je 4,5 ure. Pol ure pred prevalom Globoko sem se obrnila. Bilo je tako:
Iz Ukanca sem se s prvo nihalko ob 8.00 pripeljala nad meglo.
Povsod jasnina, le v smeri Vogla in Vrha nad Škrbino se megle vlečejo čez vrhove.
Čez Orlove glave sem šla v smeri Vogla in pod pobočji Šije se pot zmerno spušča in daje občutek, da grem proč od cilja. V tem času je pot senčna.
Pridem do table, ki usmerja proti Voglu in Šiji (oboje 1 uro stran). Po 10 minutah prispem na sedlo Vratca in do prvega razgleda na primorsko stran, kjer gre pot levo na Šijo (50 min) in pot desno na Vogel (tudi 50 min).
Pogled s sedla Vratca nazaj. Prihajam od tiste hiške na hribčku desno.
Dalje od Vratc, pogled naprej.
Pogled na Rjavo skalo s Ski hotelom Vogel.
Čaka me razpotje Vogel (15 min) – Globoko (30 min). 
Tako sem po opisani poti od zgornje postaje nihalke pri Ski hotelu Vogel po 2,5 urah prišla do razpotja Vogel (15 min) – Globoko (30 min) oz. malo naprej, tam pa mi je postalo slabo in kot da mi bo zmanjkalo energije. Do Vrha nad Škrbino bi imela še 2 uri hoje.
Usedla sem se, hitro nekaj spila in poskušala pojest sendvič, ampak kar ni šel po grlu. Fak Kristina, tole ni ok. Odločila sem se, da grem nazaj in v trenutku je bilo za odtenek moje počutje boljše. Pomislila sem še, da bi šla vsaj na en vrh – na Vogel, ki je bil le dobrih 15 min stran, ampak ne bi zmogla. Enkrat sem se še mogla usest, gor sem šla čisto počasi, dol je šlo lažje, slabost z rahlo vrtoglavico je prihajala v valovih. Najbolj me je skrbelo, da mi zmanjka energije. Govorila sem si, da sem le nekaj takega pojedla in da bo bolje, če slučajno bruham. V mislih se mi je že vrtel scenarij, da kličem GRS.
Ob sestopanju sem globoko dihala in se poskušala umirit, saj je bilo vse to posledica psihične nepripravljenosti na turo – na dolgo, zahtevno in nepoznano turo v visokogorju, na kateri sem bila sama. Čeprav je bila pot označena, ogledala sem si jo na zemljevidu, mestoma je bila varovana, bil je krasen jesenski dan, fizično sem bila pripravljena, strahu nisem čutila. A dejansko so že od jutra bile z mano rahle neotipljive skrbi, na videz nepomembne in rešljive („kadarkoli se lahko obrnem“). A ko je stiska nastopila, je rešitev „kadarkoli se lahko obrnem“ bila malo pozna, ker sem že šla čez mejo.
Nekaj je v meni naraščalo in se tam na razpotju razlilo čez rob. In hvaležna sem, da me ni preplavilo, ampak, da sem to polno mero lahko ponižno nesla nazaj dol.
Vračala sem se čez Planino Zadnji Vogel, nisem šla nazaj pod pobočji Šije proti Orlovim glavam, saj bi se tam vzpenjala. Malo pred Planino Zadnji Vogel sem naredila dva požirka vode in potem, kot da bi odrezal, sem bila nazaj pri močeh. Kot, da sem se predihala in obdržala skozi krizo. Uf, olajšanje. Vedela sem, da se bom lahko vzpela še nazaj do Ski hotela Vogel.
Pred Planino Zadnji Vogel, pogled naprej.
In pogled nazaj na prehojeno pot. Megle še vztrajajo.
S Planine Zadnji Vogel sem šla malo navzdol po Žagarjevem grabnu in potem desno navzgor po poti (kjer je tabla na drevesu usmerja v levo za Ukanc oz. Zlatorog). Ampak označena pot gre s planine proti Ski hotelu Vogel nekje višje, sem jo zgrešila in se ji višje gor priključila.
Pri Ski hotelu Vogel sem še pojedla in občudovala Pršivec, Triglav, Kopico, Zelnarico, ... vrhove, ki sem jih prepoznala. Z bližnjih brunaric oz. okrepčevalnic se je slišala komercialna glasba, ki je ob taki kulisi nepotrebna in odveč.
Še razgled s terase ene od okrepčevalnic – megel ni več. Vogel je skrajno levo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar