Obnemim.
In tako leta,
sede mi na dih.
Čemu dajem možnost,
da se prediha
do dna srca?
V življenju sem se odpravila na več poti. Na najbolj zahtevno v letu 2020, ko sem prvič postala mamica. Danes sem v življenju tudi na hribovskih poteh. Na novo odkrita ljubezen do hribov, v povezavi s smislom, ki ga vidim v pisanju in željo po povezovanju z vso naravo, se manifestira v mojih zapisih, ko želim izkušnje in doživljanja z mojih življenjskih poti, tudi ali predvsem hribovskih, deliti na tem spletnem mestu zato, da ne ostanejo le z mano. Hribi + zapisovanja = hribovanja.
Zimski zrak, rahlo rosi, gola drevesa, zelen mah na skalah. Bitju očitna jasnina, kljub sivini na nebu. Gozd je pust le na videz. In izvir, tam pod hribom, močan in živ ... Skozi naravo sem pogladila en rahlo pomečkan dan.
Točka, kjer lahko zavijemo v hrib in se čez Dobravo vrnemo v Bohinjsko Bistrico.
Tokrat le en mali 3 urni delček Koroške planinske poti - iz Raven na Koroškem vzpon na Šteharski vrh (žig št. 1) in spust na Sv. Križ pri Dravogradu (žig št. 2), od tam pa v kraju Dobrava pri mini gasilskem domu v desno proti Šentjanžu (levo pa gre KPP v Dravograd).
Prvi od ciljev:
Hitro sva se dvignila nad Ravne in začela naju je spremljat Uršlja gora. Kmalu sva bila toliko visoko, da sva lahko pomahala še Prevaljam.
Naravnost Prevalje, Ravne so skrite levo pod smučiščem, skrajno levo le del Uršlje gore.
Ivje na drevesih ob poti.
Pot na Šteharski vrh niti ni bila tako osamljena, sva srečala nekaj pohodnikov. Po 1h 30min sva na vrhu, ki je bil včasih bolj gozdnat. S preostalih visokih dreves je padalo ivje.
Šla sva naprej proti Sv. Križu. Spust je bil v začetnem delu zelo strm.
Kukuc Drava in Dravograd.
Uršlja gora je še vedno z nama. Tam po snegu desno zgoraj sva hodila pred dobro uro.
Najvišji vrh grebena je naravnost Košenjak, tam sva po KPP hodila prejšnji mesec. Desno Dravograd.
Pot gre tu po cesti mimo redkih hiš. Spustiva se dalje in kmalu sva že pri žigu št. 2.
Sledita še nadaljnji spust in zaključek v Šentjanžu.
Pošihtno lovljenje
zadnjih sončnih žarkov dneva,
ko s pridobivanjem višine
drsim v globino
neslišno,
kot zaprtih oči pod vodo,
le da lahko diham s polnimi pljuči.
Prve hiške na Planini na Šeh, pogled nazaj (od tam sem prišla).
Nadaljujem naprej in pridem do kolovoza, ceste, kjer me tabla usmeri desno (levo Uskovnica).
Pot gre dalje po kolovozu, cesti, nato pa zavije v gozd pri eni od hišk (je označeno).
Razgled na Bohinjsko Češnjico, Senožeta, Šavnico, zadaj nekdanje smučišče Kobla, Ravne.
Ja helou, sm že tuki! Prihajam po senčnem delu. Prvi pogled na Planino Zajamniki. Triglav v oblakih, pod njim Tosc.
Sprehodila sem se po planini.
Še iz te strani.
Razgled do Bohinjskega jezera.
Že na poti proti Podjelju (ali Podjeljem?) in Planini Javornica.
Strm spust, bolj všečna pot za dol, kot za gor. Pogled na Šavnico.
Obnemim. In tako leta, sede mi na dih. Čemu dajem možnost, da se prediha do dna srca?