Šija (1880 m), 15.8.2025

Petnajsti avgust je dan za Vogel! Z gondolo iz Ukanca na Rjavo skalo (1570 m), tam na kavo in potem s štirisedežnico na Orlove glave (1682 m), od tam pa z nogami na Šijo. 

Pot gre po smučišču, po planinski poti, pod vrhom je strmo in smo si pomagali še z rokami. Ves čas je rahlo pihljalo.

Na Šiji je bila gneča, ampak smo našli svoj prostorček in pomalicali. Vrnili smo se po isti poti.

Vmes smo se odpeljali en krog s kabinsko žičnico Zadnji Vogel. Ta vozi brezplačno od 9h do 15h, štirisedežnica Orlove glave pa brezplačno od 9h do 16h - kar je podatek za vsakogar, ki na smučišče Vogel pride peš.

V Ukancu je sledila še popoldanska osvežitev v jezeru.

Desno najvišji je Vogel.

Šija se zdi daleč (vrh levo med stebroma).

Razgledi s Šije. Proti smučišču.

Proti Primorski strani.

Desni vrh Rodica, levo spodaj Bohinjska Bistrica.

In proti Voglu.

Pa še pogled nazaj ob spustu, desno je Vogel, na Šiji levo gneča.

Ob nekdanjem Ski hotelu Vogel.

Javorov vrh (1482 m) in Planina Zajamniki (1280 m), 10.8.2025

Javorov vrh.

Nedeljsko turistični razširjeno-družinski izlet. Z avtom po gozdni cesti Goreljek-Zajamniki do ovinka (cca. 3 km z Goreljka), kjer gre steza v gozd proti Javorovemu vrhu. Potem po isti stezi nazaj in z avtom še malo naprej, do 1 km pred Zajamniki. Z Goreljka do Zajamnikov je cca. 6 km po gozdni cesti.

Najprej na Javorov vrh (20 min hoje). Veliko je bilo mravelj, tako da se nismo nič zadrževali na mestu po poti.

Lani novembra je bila megla, tokrat pa so nas pričakali razgledi.

Z Javorovega vrha, na desni Golica.

Med vejami smrek Triglav, Dom na Kredarici, Dom Planika.

Proti Karavankam.

In spet Triglav levo med smrekami.

Sledili so še Zajamniki. Tu je bilo kar nekaj ljudi, večinoma so poiskali senco pod smrekami na robu planine. Mi smo (se) pofotkali, občudovali razgled in se odpravili proti avtu ter domov.

Slap Grmečica, 9.8.2025

Navdahnjena od Irene Cerar in Svetišč narave (ter spodbujena od gneče pri slapu dan prej) se zjutraj s kolesom odpravim 5 km daleč spit svojo kavo k slapu Grmečica, ko le-ta še sameva.

Po kolesarski, na desni obrisi Ajdovskega gradca.

Kmalu sem pri slapu. Pred tem obujam spomine na gozdno stezo in kolovoz, ki sta včasih vodila do slapa, zdaj je kolesarska pot.

Pri slapu se usedem, nikogar ni (le jutranji tekač je pritekel mimo in se ponudil, da me slika - "Nou, tenkju."), gledam slap, pijem kavo. Nisem najbolj umirjena, kava mi ne paše. Sem kot ta kava v termovki, ki se še ni posedla.

Dalje opazujem slap in vidim, koliko vode mora preteči in se prevrtinčiti prej v temni, težko dostopni in ozki soteski.

Na mostičku zgoraj nad slapom.

Potem je ovir naenkrat konec in voda se v obliki slapa, vsem na očeh, z višine izlije (v sekundi, dveh) v tolmun in teče dalje. Si oddahne, ko presahne in ni vode, ali ne?

Odpeljem se nazaj in enačbo počasi dam na skupni imenovalec, ki je: več, več, več tega - narave; jutranje meglice, svež zrak, prebujanje dneva, rahle pajkove mreže, rosa, modro nebo, mirna reka, ... Lep uvod v dan!

Orožnova koča (1346m), 7.8.2025

Ostajam v "domačem" gozdu in v hribu za hišo (blokom).

Hribi kot način življenja niso šminka, ampak so zares. Niso nekaj, kar dodam, so že del. Niso zgolj orodje, ki ga vzamem in z njim popravim, kar mislim, da je za popravit. Niso nekaj, za kar si vzamem čas le takrat, kadar mi paše. So ves čas na moji strani. So enakovreden sopotnik in zrcalijo, kar trenutno sem.

S poti, ki vodi dalje na Črno prst.

Orožnova koča (1346 m), 4.8.2025

Grem v gozd, pogledat sebe. Kje sem, kako sem. Hodit, dihat. Sedim v krošnji, letim po zraku, slonim na deblu, lezem čez korenine, ...? Najdem prispodobo, ki mi je najbližje. Zgodba poti se odvije. Z vsakim korakom se premaknem naprej v nekaj in hkrati iz nečesa. Razpršeno se posede in ozračje se zbistri. Gozd kot stičišče, kot prostor srečanja.

Orožnova koča (1346 m), 6.7.2025

Nedeljski izlet in nedeljsko kosilo, z najboljšim štrudljem za povrh in kavo z najlepšim pogledom na Črno prst. To je le ena od možnosti, ki jih ponuja Orožnova koča.

Ker je bil zraven tudi najmlajši, je bil tempo hoje počasnejši, a ravno v tem ritmu se mi razodene nesmiselnost hitenja in želja/ideja/potreba po tem, da sem pri naslednjem vzponu na hrib počaaaaaasna.

Zato je gozd tudi varuh; vrhovi so mi nedosegljivi, dokler se ne pre-bijem skozenj. Gledam gor, gledam daleč, imam vizijo, a najprej moram večkrat skozi ta moj ljubi gozd... Kot neka iniciacija. Varno in dosledno vračanje, preden grem lahko naprej.

Triglav v oblakih, vidno je njegovo naročje.

Levo Veliki Draški vrh in desno spodaj Uskovnica.

Izvir Bistrice, 28.6.2025

Na vroče sobotno popoldne sem se odpravila k Izviru Bistrice, po vir bistrega, pod Lisec. Presenetilo me je, koliko sence je na poti. 

V slabi uri sem pri izviru. Usedem se na skalo, sonce še sije, poslušam bistro Bistrico. Vode je manj in je ni za cel slap, le na desni strani buči. 

Skoraj nikogar ne srečam. Ob poti zagledam črno kačo, ki se zgane, ko se bližam - je ravno sredi malice s še živo dvoživko v ustih.

Na poti nazaj uživam v pogledih na Bohinj. Šavnica mi pošilja pozdrave. Nekaj se je zbistrilo in najbolj vabi Tosc, pa tudi Zajamniki iz Srednje vasi ...

Lisec (1653 m), 13.6.2025

Triglav v oblakih.

Že kakšen teden sem se v mislih napovedovala k Liscu na obisk. Bil je petek popoldan in sem se odpravila z Raven, mimo Orožnove koče - do koče že 100 krat prehojena pot, naprej na Lisc pa sem šla drugič. Rastlinje je že bujno in zanima me, kakšna je pot spomladi, ko se sneg stopi.

Šavje se malo umiri, ko stopim nad gozdno mejo. Pod sabo zagledam Orožnovo.

Pokaže se Orožnova.

Pot, še gozd.

Kmalu sem na grebenu, po katerem še malo gor in dol in sem na vrhu. Z vrha se Orožnova ne vidi, z grebena pa na nekaj mestih. Uživam v 360 stopinjskem razgledu. V daljavi se vidijo le obrisi gora, kot obljuba tega poletja. Spodaj prehojena pot je pod mano, a je skrita med šavjem.

Smer Možic, Lajnar, Ratitovec.

Spodaj levo Rudnica, desno Šavnica.

Proti Bohinjskemu jezeru.

Pogled nazaj na prehojeni greben.

In Črna prst.

Neka skromnost je v Liscu. Dviga se iz doline, je v ospredju, deluje "poglejte me, pridite", na vrhu pa se njegova navzočnost skrije v notranjost te gore in ostanejo le božanski razgledi, ki jih ponuja.

Lisec me je letos pospremil v začetek poletja...

Slap Beri, 7.6.2025

Izhodišče 30 min poti do slapa je Poljubinj, vasica blizu Tolmina (v navigacijo je treba vtipkat "poljubinj" in ne "slap beri", potem pa v Poljubinju sledit oznakam za slap in hkrati na zemljevidu pogledat, kje je mini parkirišče). 

Čez potok Gadiča je včasih vodila brv, zdaj je postavljena deska (privezana z zajlo na skalo, da je ne odnese ob nalivih). Na nekaj mestih je hudournik odnesel staro pot, uhojena je na novo.

Pot gre skozi gozd, se počasi vzpenja, potok šumi - vedno bolj, ko se bližamo slapu. Tam pa prijeten hlad in zvoki vode, ki so se spreminjali z vetrom.

Malo smo posedeli, pomalicali in se vrnili v rahlo soparen junijski dan. Ču - do - vi - to.