Soriška planina in njeni vrhovi so res vau. Ta razgled, ko se povzpneš dovolj visoko, na greben - proti Primorski, Triglavu, Karavankam, mimo Ratitovca... Sreča!
Pa tudi srečanje:
Stojim na grebenu
z razgledom vse naokrog,
z odprtimi možnostmi.
Vem, da mi piha v hrbet,
da ne padem vznak
in me potiska naprej.
Ona, ki je odšla,
da bi jaz razprla krila,
ker jih ona ni znala.
Čeprav je več ni,
z njo delim ta trenutek.
Vem.
Še pred skokom na Lajnar pa smo se s Soriške planine zapeljali nekaj ovinkov nižje v smeri Sorice. Tam smo našli, kar smo iskali - poslikane skale. Še nekaj lepega:
Ni komentarjev:
Objavite komentar