Gozd diši po vlažnem poletju! Cvetje se bohoti, zdaj je pa res vse zeleno in rine ven od vsepovsod. Tudi nebo se zdi bolj poletno, nekaj je v zraku.
Na moji notranji poti do koče se mi je tokrat pridružil moj pradedek, ki je v Bohinjski Bistrici živel v letih od 1877 do 1956. O njem ne vem veliko, ampak dovolj, da sem začutila, da se z njim lahko povežem v nečem lepem. Da se z njim lahko povežem skozi hojo v hribe in skozi moja doživljanja ob tem, saj je tudi njega nekaj povezovalo s hribi, ker je bil gorski vodnik in je bil mnogokrat na Triglavu. V letu 1906 se je udeležil prvega tečaja za gorske vodnike, ki je potekal v okviru Slovenskega planinskega društva. Datum njegove smrti je datum mojega rojstnega dne, le letnici sta oddaljeni 30 let. Hvala, dragi pradedek, da si utrl pot!
Ni komentarjev:
Objavite komentar