Se zbudimo, vstanemo, zunaj je še megla (najmlajši vpraša: „Aj že zima al kaj?“). Pojemo zajtrk.
Namesto za Vogar se odločimo za Izvir Bistrice.
Megla se že razkadi, ko se ob 9.00 odpravimo od doma. Nebo je brez oblačka. Pot vodi skozi Bohinjsko Bistrico proti Rebru, čez Rebro in v desno po kolovozu do izvira. Pot je ravno toliko višje od Bohinjske Bistrice, da so razgledi s poti čudoviti.
Ob izviru smo se prijetno ohladili, obiskovalcev tega kotička nas je bilo kar nekaj. Neverjetno s kakšno močjo voda buta iz hriba. Vredno se je v parih korakih povzpeti nad sam izvir in še od tam izkusiti bučanje vode.
Pot je sicer možno nadaljevati v krožno tako, da pred izvirom pri tabli in skali nadaljujemo strmo v hrib in potem čez Dobravo nazaj v Bohinjsko Bistrico. Mi smo se po isti poti vrnili nazaj ob 14.00.
Začneva torej na Jesenicah. Nadaljujeva skozi Slovenski Javornik, Lipce, Blejsko Dobravo, preko jezu hidroelektrarne Moste, prečiva glavno cesto, nadaljujeva skozi Moste in Žirovnico, kjer greva mimo rojstne hiše Matije Čopa.
Sledijo Zabreznica, Breznica in Doslovče.
Tam nadaljujeva po travnatem pobočju, še prej morava skozi vrata pašne ograje (ki so močno zaprta), da prideva na ta travnik in nadaljujeva desno. Čez ta travnik oz. planoto nad Smokučem pelje steza do roba gozda, ki sva ga zaradi ponujene sence komaj čakali.
V Doslovčah.
Pri tem vstopu v gozd sva spregledali tablo (ali pa je sploh ni bilo), ki bi morala kazati bolj v desno, še naprej po travniku. Midve sva šli naravnost navzgor v gozd, pot je višje gor pri melišču zavila zelo v levo, na zemljevidu pa tega ovinka ni bilo. Zato sem vklopila GPS, ki je pokazal, da sva izven poti. Obrnili sva se in šli čimbolj navzdol, ker je Juliana bila nekje pod nama. Šele s pomočjo GPS sva našli „naslednjo ograjo na pašniku“, kot je navedeno v opisu poti in tam zavili strmo navzgor ter na razpotju izbrali pot levo v gozd (desno gre pot do Jalnove rojstne hiše). Na tem razpotju je tabla ležala na tleh. Končno sva bili „back on track“ in v senci.
Jesenice so že daleč zadaj.
Nadaljujeva z vzponom na Sv. Petra nad Begunjami, mimo sankaške koče.
S Sv. Petra se odpre krasen razgled na Begunje, Radovljico, proti Ljubljani. Za hrbtom nama stoji Begunjščica. Jadralni padalci imajo tu tudi svoje vzletišče.
Ohladiva se v senci, pojeva in se odpraviva navzdol proti Begunjam in etapo 3 zaključiva ob 14.45.
V Avsenikovi gostilni popijeva nekaj hladnega, dotočiva vodo in se posloviva.
Tik pred Radovljico je podhod pod avtocesto, tam nadaljujem in hodim naravnost skozi Radovljico, mimo knjižnice in skoraj do avtobusne postaje. Če se potrudiš, vidiš rumeno tablo na levi strani (z usmeritvijo v levo) preden cesta zavije desno na avtobusno postajo.
Pot vodi v in skozi stari del mesta, pred koncem mesta desno do razgledne točke. Tam spet naprej desno (mislim, da ni table) proti in mimo železniške postaje, nato v levo proti mostu in pred mostom desno ob Savi.
Sava teče, grem proti toku. Pridem do Šobca, tam mimo recepcije in v krožišču kampa se zasveti rumena tabla, ki kaže smer. Naprej mi pomaga zemljevid, da najdem most čez Savo.
Tam pa me tabla usmeri desno proti vasi Koritno. Čutim utrujenost, do sem je niti nisem. V Koritnem me v hribu prehitita mladi punci na električnih kolesih in pomislim komu je v korist, da je (mlademu) človeku odvzet telesni napor, ki bi ga moral vložiti v kolesarjenje v nekaj 10-metrski hrib. In tako mu je neštetokrat odvzeto nekaj, kar bi ga preoblikovalo.
S Koritnega proti Bledu gre pot po lokalni cesti. Gledam Babji zob, Blejski grad in v daljavi tablo „Bled“, mislim na mrzlo vodo za namakanje nog. Gledam na uro, ker želim ujeti avtobus za Bohinj ob 19.09, kar mi uspe.
Na avtobusu me mrazi. Ok klima, se oblečem. V Bohinjski Bistrici zaradi utrujenosti rajši namesto v mrzlo Savo Bohinjko zavijem domov pod topel tuš. Izpod tuša pa zlezem skupaj, ker je bila (toplotna) obremenitev ta dan prevelika, pila sem le vodo, verjetno premalo jedla. K sebi me spravi dragi z mrzlo vodo, mrzlo brisačo čez rame, s sladkano in z osoljeno vodo in z makaroni. „Uf, tole je pa blo ..., to se pa ni za hecat ..., sam da sm dobr,“ pogosto ponovim in globoko diham.
Meni je ta etapa pokazala, da moram v enačbo naslednjih pohodov dodati ustrezno in zadostno količino pijače in hrane, da se bo na koncu izšlo. Sicer je pa etapa 4 lepa, lahka etapa, ki nudi samoten sprehod skozi vasi na začetku etape, osvežitev s kopanjem na Šobcu in živahno raziskovanje Bleda.
S križišča Vogar – Blato, kamor sva se z najmlajšim ob 9.45 pripeljala z organiziranim avtobusnim prevozom. Markiran čas hoje je 1 ura, naji...
