Pa smo šli prespat na 1346 m. V petek pozno popoldan, ponovno po krajši, 30 minutni poti, ker je bil najmlajši zraven. V dolini je bilo soparno in za kratke rokave; ko pa smo se pripeljali do izhodišča (do rampe/do konca gozdne ceste, po kateri se da priti v smeri Orožnove), smo si oblekli dolge, ker je bilo senčno in pihal je vetrič.
Kar kmalu smo bili pri koči. Do tam pa vprašanja, komentarji, pogovori: "A smo že tm?" "A so kj bonbončki?" "Ne vem, ti kr glej, če je kje kj skrito. Mogoče ni, ker je škratek na dopustu, na Pagu." "Aj poj zj na trajektu?" "Ti je v koči kj pustu na šanku. Zate bonbonček, za atija pa kj druga." "Ja, za atija pa alkoholnga." "Ooooo, js ne morm več." "Kdo me bo pa nesu?" "Js bom pa prvi." "Ne, js bom."
Pri koči je bilo vetrovno in smo se raje umaknili noter. Spili smo čaj, pojedli sendviče, poklepetali, se šli spomin, umili zobe in šli spat. Še prej sem v sliko ujela delček roza neba po zahajajočem soncu.
Torej; sonce je zašlo, smo v koči na 1346 m, skozi okno spalnice lahko gledamo Triglav. Do tu sama romantika, ki se konča, ko ne morem zaspat do vsaj 2h ponoči. Ob 5.47 pa že najmlajši, ki se je najbolj naspal, začne mrmrati in prepevati. Ker nismo sami v sobi, je torej čas za vstajanje. Ampak je bilo tako jutro neprecenljivo. Ta jutranja svetloba, jutranji mir, zvoki jutra, občutek jutra... Za tako jutro, kot ga je mogoče doživeti v odmaknjenem svetu, z veseljem ponovno darujem neprespano noč.
Po zajtrku smo se okrog 9.00 ure odpravili navzdol; po poti, ki gre skozi snežno konto in se nadaljuje po gozdni vlaki nazaj do rampe/konca ceste. In do tam spet vprašanja, komentarji, pogovori v smislu, kot že opisani.
V avtu je najmlajši zaspal, doma nadaljeval in midva spet z njim.
Večer.
Jutro.
Naraven nasad cvetja pred kočo.
Pogled na Bohinjsko Bistrico.
Zjutraj je Triglav v oblakih.
Preplet na poti navzdol.
Ni komentarjev:
Objavite komentar