Koristila bom dan letnega dopusta, da bi nekam šla. Kam? Izberem Juliano, 6. etapo z Goreljka do Stare Fužine. Pot je dolga 21,7 km, s 313 m vzpona in 1.038 m spusta.
Z avtobusom se z Bohinjske Bistrice ob 6.57 odpeljem proti Pokljuki na Goreljek in ob 8.01 začnem z etapo. Sveže jutro je, ampak kmalu me že čaka vročina tega julijskega dne.
Najprej opazim rumene usmerjevalne table, kakršne so na celotni trasi Juliane (tu je v bistvu še etapa 5: Bled – Goreljek na Pokljuki), razen v Bohinju, in so vidne na daleč.
In usmerjevalne table Juliane v Bohinju, ki so nevidne na daleč in, ki se jim moraš približati na 50 cm, da prebereš katero smer označujejo.
Šotno barje na Goreljku.
"Izvolite gospodična", me pot povabi.
In tako skozi gozdove in mimo počitniških hišic pridem nad Zgornje Gorjuše. Vau, kakšen pogled.
Grem naprej proti Spodnjim Gorjušam in Koprivniku.
Ob poti.
Pogled nazaj na nekdanjo Turistično kmetijo Ročnjek, zdaj se imenuje drugače.
Pot se priključi glavni cesti in po njej grem do Koprivnika. Edini rahlo dolgočasen del poti. Cesta ni prometna.
Tik pred Koprivnikom je bila ura 10.33.
S Koprivnika nadaljujem proti Jereki. Preden se pot spusti do Jereke, sem šla še na Vodnikov razglednik. Ta odmik od poti traja le 3 minute v eno smer in dileme „iti ali ne iti“ ni.
Pot do Jereke večkrat preči glavno cesto. V Jereki grem mimo cerkve in desno (tam table ni, je pa označba na skali ob cesti). Potem asfaltna cesta vodi nekaj 10 m do odcepa proti Bohinjski Češnjici.
Vroče je, končno odcep in pogled nazaj proti Jereki, tu je ura 12.00.
Pot gre po senci ob robu travnikov, prvič grem po tej poti. Nato skozi Bohinjsko Češnjico, po kolesarski poti mimo Senožet, kjer je manjše smučišče. V Senožetih se tudi odcepi pot, ki gre čez hribček v Bohinjsko Bistrico.
Naslednja vas, Srednja vas.
Pa skozi vas, mimo gostilne čez most, v breg pod cerkvijo, mimo šole in še malo pa sem v Studorju. Nad Studorjem se res strmo dviga istoimenski hrib.
Hiše v Studorju.
Muzej – Oplenova hiša v Studorju.
Kolovoz pelje dalje do Stare Fužine. Pri cerkvi se kolovoz konča, nadaljujem skozi vas, mimo Centra TNP Bohinj, kjer se etapa sicer zaključi (tu je ura 13.24), jaz grem pa še malo naprej do Ribčevega laza, kjer počakam avtobus, da me ob 14.07 odpelje nazaj na Bistrico.
Center TNP Bohinj.
Glede na karakteristike poti (21,7 km, 313 m vzpona, 1038 m spusta) mi etapa ni bila zahtevna, ker lažje hodim navzdol, kot navzgor. Dolžina in vročina sta bili tisti, ki sta etapo spremenili v „orng“ sprehod. Označeno je solidno, v dvomu pa zemljevid zelo pomaga. Si želim opraviti s potjo še v nasprotni smeri.
Danes, ko to pišem, imam občutek, da sva bila z Bohinjem na enem takem dolgem, 6 urnem globokem pogovoru brez besed in da sem imela možnost na novo doživeti to pot in te vasice, skozi katere se sicer peljem le z avtom in je stik z njimi le bežen in oddaljen. Zdaj pa sem bila peš in bilo je dovolj časa za bližino, za pravi obisk.
Ni komentarjev:
Objavite komentar