Kremant (1658 m), Altemaver (1678 m), Kosmati vrh (1643 m) in Gladki vrh (Ratitovec) (1667 m), 29.8.2024

Še zadnji, zame 3. del Obhodnice Ratitovec (1. del: Lajnar in Dravh, 2. del: Možic, Šavnik in Slatnik). Juhu! Z Bohinjske Bistrice sem se z organiziranim prevozom ob 7.28 pripeljala na parkirišče na Soriški planini, kjer sem začela s potjo. V mojem načrtu je bil naslednji del obhodnice:

Soriška planina (Bohinjsko sedlo) (1277 m) – Kačji rob (1520 m): 2 uri

Kačji rob – Kremant (1658 m): 1 ura

Kremant – Altemaver (1678 m): 20 min

Altemaver – Planina Pečana (1470 m): 45 min

Planina Pečana – Planina Klom (1490 m): 1 ura

Planina Klom – Kosmati vrh (1643 m): 1 ura

Kosmati vrh – Gladki vrh (Ratitovec) 1667 m: 1 ura

Z Bohinjskega sedla do Gladkega vrha (Ratitovca), ki je tudi del Bohinjske planinske poti, je časovnica 3h 35 min. Pot gre ob cesti, nato hitro skozi gozdiček, pa ob jasi, na kateri je bil postavljen Tabor mladih planincev in potem pol ure po gozdni cesti. Tako se po 40 min začnemo vzpenjati skozi gozd. Jutro je bilo sveže, ampak še za kratke hlače in dolg rokav. 

Iz gozda počasi pridem na hrbet, bolj kot greben, Ratitovca in poleg sonca me začnejo spremljati še čudoviti razgledi in jasno nebo. 

Na Kačjem robu, kjer je žig in pa tudi napis Ovharn 1504 m, čaka razgled, ki več kot poplača 5 minutni odmik od siceršnje poti. 

Kačji rob, skrajno desno Porezen.

Še malo gor, dol in že sem blizu Kremanta in Altemaverja. Ko pogledam nazaj, vidim Kačji rob.

Pogled nazaj. Kačji rob je manjša travnata površina na desni, tik nad skalnato steno. Skrajno levo Porezen. Na sredini Lajnar, vrh smučišča na Soriški planini. Pa Črna prst naprej desno nad Slatnikom.

Kremant.

Z Altemaverja se lepo vidi Kosmati vrh, Gladki vrh pa se skriva, oba čakata moj obisk. 

Altemaver.

Pogled nazdol z Altemaverja.

Pogled nazaj na prehojeno pot z Altemaverja.

Gladki vrh je tik pred mano, levo od koče, ampak nanj bom prišla z druge strani. Spodaj se spustim v levo na Planino Pečana in srečam tretjega planinca.


Planina Pečana.

Od žiga na Planini Pečana grem v smeri nazaj (po dnu planine, rahlo navkreber, do sedla Vratca in tam levo do gozdne ceste in železnih vrat, za ovinkom pa so že smerokazi) do Planine Klom; v tem delu poti sem bila nekaj trenutkov v nevednosti glede tega, ali sem na pravi poti ali ne. Table ali oznake za naslednjo točko, Planino Klom, na območju Planine Pečana ni, držala sem se poti, opisane v Dnevniku obhodnice. 

Planina Klom.

S Planine Klom grem nazaj do smerokaza in od tam na Kosmati vrh, potrebujem malo več kot 15 minut. Markacije so in niso, ampak orientacija je enostavna.


Kosmati vrh se vidi.

Kosmati vrh. Vas na levi so Dražgoše.

S Kosmatega vrha navzdol, levi je Gladki vrh. Tik nad skalnato steno gre pot na vrh.

Grem spet nazaj do zadnjega smerokaza in od tam sledim markacijam, ki me pol ure spremljajo na Gladki vrh, kjer je ura pokazala 13.52. 

Pogled nazaj na Kosmati vrh.


Hodila sem 6 ur in 30 min, to je s postanki za fotkanje, malico, žigosanje dnevnika, iskanje poti, občudovanje Razgledov (z veliko začetnico) in počitek.

Pod Gladkim vrhom je Krekova koča na Ratitovcu, znana po flancatih, ampak mi tokrat ne zadišijo. Pojem svoje testenine in v miru spijem čaj in rožce. V daljavi se sliši grmenje in vidi dežna zavesa.



Od Krekove koče na Ratitovcu sem sestopila nazaj na Pečano (30 min) in šla še 15 minut po poti v smeri Bohinjske Bistrice do parkirišča, kamor me je dragi po gozdni cesti mimo Bitenjske in Ribčeve planine prišel iskat z avtom.

Toliko je še poti, ki jih želim prehoditi. Hoja (v hribe) je tako preprosta in ne zahteva veliko finančnih sredstev; le priti je treba na izhodišče, imeti hrano in pijačo v nahrbtniku in dobre čevlje na nogah. Ni mi žal, da se nisem tega zavedala že mnogo prej, ker je vse točno tako, kot mora biti, ampak vseeno pomislim na čas, ki bi ga lahko namenila za hribe, pa ga nisem.


Galetovec (1265 m), 18.8.2024

Čez Belsko planino (1237 m) na Galetovec in nazaj čez Planino Ilovec (1163 m). Izhodišče in zaključek poti sta ob cesti, ki z Gorjuš pelje na Rudno polje in sta 1 km narazen.

Zapeljali smo se torej na izhodišče, ki je višje in bližje Rudnemu polju in parkirali ob cesti. Tam gozdna cesta vodi na Belsko planino. Tik pred planino se cesta razcepi in tam nadaljujemo po desni, zgornji cesti. Živali se na planini niso pasle, le kuža je lovil palico.


Na naslednjem razcepu se spet držimo desne. Razpotje je sicer označeno.


Tako nas poleg sonca, vetriča in zelene barve spremljajo visoke in pokončne smreke. Prispemo nad jaso, kjer se spustimo ob robu gozda in nadaljujemo skozi gozd. Še malo navzgor in smo na vrhu.





Razgled, malica, bonbončki za otroka, žig. Nazaj pa po drugi poti, čez planino Ilovec. Ta pot je precej krajša in ko se spustimo do ceste, po 3 urah zaključimo potepanje in uredimo le še, da se avtomobila, parkirana 1 km naprej po cesti, pripeljeta po nas.


Tu smo zaključili.


Orlove glave (1682 m), 15.8.2024

Naše izhodišče je Ski hotel Vogel (1540 m), kamor se pripeljemo z nihalko (do nihalke oz. do Ukanca pa z avtobusom). Najinemu najmlajšemu so se pridružili še drugi najmlajši in starši smo delili navdušenje, da so otroci letos toliko veliki, da gremo lahko peš na Orlove glave.


Pot mimo Planinske koče Merjasec vodi ob in pod štirisedežnico, s katero smo se lani peljali na vrh. Pri zgornji postaji štirisedežnice smo se v okrepčevalnici okrepčali, se peljali en krog z novo krožno kabinsko žičnico Zadnji Vogel (zgornja postaja je kar tam blizu) in se nato v nekaj minutah še povzpeli na sam vrh Orlovih glav, kjer sta križ in zvonček. Žiga z Orlovih glav v okrepčevalnici ni bilo, ker so jim ga pozimi ukradli, na novega pa še čakajo (je pa žig tudi v Planinski koči Merjasec (1535 m), ki je ena od točk Bohinjske planinske poti in smo tega lahko odtisnili v knjižico). Nazaj na izhodišče bi sicer šlo peš, ampak vožnja s štirisedežnico je bila večja dogodivščina. Pri Ski hotelu Vogel so v ogradi koze in lame, ki si jih je še bilo treba ogledati, pobožati in jih nahraniti.

Na poti, pogled nazaj.

Okrepčevalnica.

S krožno kabinsko žičnico Zadnji Vogel.

Z vrha Orlovih glav proti Ski hotelu Vogel in Triglavu.

Najvišja je Šija, spodaj zgornja postaja krožne kabinske žičnice Zadnji Vogel.

Še neprehojeni greben (poimenska dva izmed vrhov na grebenu sta Vrh nad Škrbino in Tolminski Kuk), Vogel je na skrajni levi. Spodaj planina Zadnji Vogel.

V restavraciji na terasi pri zgornji postaji nihalke je ta dan nastopal ansambel, ki je najmlajšega toliko očaral, da sva še malo tam posedela in poslušala glasbo, družba je odšla. 

Ko sva se z nihalko vrnila v dolino, sva v Ukancu še nekaj časa čakala na avtobus, ki ta dan ni imel nobenega voznega reda zaradi gneče. Najmlajši mi je do prihoda avtobusa v naročju oddremal. Zaradi gneče je moral promet pri mostu na Ribčevem Lazu usmerjati policist, tako da je bila vožnja do Bohinjske Bistrice malo popotovanje.

Rašica - Vrh Staneta Kosca (641 m), 14.8.2024

Kateri vrh izbrati v okolici Ljubljane, v bližini Gorenjske in da ni Šmarna gora? Naj bo Rašica.

S prijateljico sva ta dan vsaka svoje delovno mesto zapustili predčasno in se dobili v vasi Rašica, kjer sva začeli s potjo. Sva se kar zagnali in bili v 23 minutah pri planinskem domu. Ne vem, po kateri poti skozi gozd sva šli, ker je poti kar nekaj in vse verjetno vodijo gor. Na vrhu je razgledni stolp, ki nudi čudovit, seveda, razgled. Sam vrh ni razgleden.


Nasproti stoji Šmarna gora.

Pogled proti Kamniško-Savinjskim Alpam.

Pri planinskem domu mi je dišala le hladna pijača, ker je bilo ozračje res soparno. Med drevesnimi krošnjami je bilo sčasoma videti nevihtne oblake. Nazaj sva se vrnili po udobnem kolovozu, po katerem se na Rašico vozijo tudi s kolesi. 


Mene je medtem s tablo in oznakami pritegnila krožna Šmarno-savska pot, ki v 18,2 km popelje iz Tacna preko Grmade, Šmarne gore, Zavrha, Povodja, Malega vrha, Rašice in Gameljn nazaj v Tacen.  

Ta kratek pohod sva zaključili in sklenili, da bo v najinih mislih daljša tura, ki se bo realizirala jeseni. 

Mimogrede: na spletu je moč zaslediti informacijo iz marca 2021 o časovno neomejeni pohodniški akciji 10 vrhov v okolici Ljubljane. Ko sem letos poskušala pridobiti kartonček za žige, mi je bilo rečeno, da je akcije konec. Pa sem si izdelala svoj kartonček. Ostalih 9 vrhov je še: Šmarna gora, Toško Čelo, Katarina nad Medvodami, Koreno nad Horjulom, Krim, Kurešček, Mali Lipoglav, Janče in Orle.




Lajnar (1549 m), 11.8.2024

"Kam se želvica je skrila, kam le kam je spet odšla?" še odmeva pesem zjutraj v glavi, ko se zbudimo. Sobotni koncert za najmlajše in Bohinjska noč sta mimo, nedeljski dan pa čaka, da ga preživimo v hribih - na Lajnarju, ki ga bo zmogel tudi najmlajši. Časovnica je sicer 40 minut.

Gremo s parkirišča na Soriški planini, po smučišču ob strani navzgor, v gozdiček, do grebena. Tam gre desno pot na Slatnik in naprej, naravnost navzdol v Petrovo Brdo, mi pa gremo počasi po grebenu v levo.

Še malo in smo na vrhu. Do vrha pelje tudi sedežnica. Sonce, razgledi, vetrič, sendvič, muffin, voda, fotkanje, bonbon pod kamnom, žig v knjižico in na roke, lezenje na kupolo bunkerja, opazovanje z daljnogledom, jadralni padalci, krave pod Dravhom, navdušenje, uživanje.

Čaka nas še sestop po drugi strani smučišča, da pot krožno zaključimo. V bifeju pri smučišču na ležalnikih v senci spijemo kavo in hladno pijačo, v dolino se nam ne mudi. Ta dan bo še nekaj časa utripal z nami.

Tja gor.

Jadrajo nad grebenom.

Na grebenu, pogled nazaj proti Slatniku.

Proti Poreznu.

Vrh.

Proti Dravhu, v tej smeri gremo nazaj.



Juliana trail – etapa 7: Stara Fužina - Bohinjska Bistrica, 8.8.2024

Moje izhodišče je bil Ribčev Laz, kamor sem se ob 16.55 pripeljala z avtobusom iz Bohinjske Bistrice. Etapa 7 se sicer začne v Stari Fužini in je dolga 11,2 km, je ravninska.

Hitro sem našla pot, ki gre ob parkirišču pred trgovino skozi vas, naprej po kolovozu in skozi gozd.

Vesela sem bila, da sem na poti; da lahko to pozno popoldne užijem na tak način, s sprehodom od jezera do "Bistrce". Moje misli in občutki (zaradi hrupa dneva) so bezljali naokrog in moje telo je bilo pripravljeno, da jih odprtih rok povabi v naročje in ponudi prostor, da se sprostijo.

Grem skozi Polje, Žlan. Ja kako je tu lepo! Odprejo se prvi razgledi.


Triglav je v oblakih.

Dež prihaja. Oblečem vetrovko.


Z Žlana proti Bohinjski Bistrici.

Pa še Lisec s te perspektive.

In na Dobravi pogled nazaj v smeri Bohinjskega jezera.

Doma sem bila ob 18.40, dež me je ujel šele ob zaključku etape, čeprav sem ga pričakovala že od Žlana dalje.

Pot je dobro označena, le na dveh ali treh razpotjih sem pogledala na zemljevid. Glede na ostale etape Juliane je ta res kratka, ampak ponuja veliko za raziskovanje okolice - npr. Bohinjsko jezero, Korita Mostnice v Stari Fužini, Izvir Bistrice (na Dobravi se pot odcepi proti izviru), Vogar, razgledišče Peč, Rudnica, razgledna točka pri nekdanjem hotelu Bellevue, slap Savica, slap Grmečica.

Pot sem poznala le v enem delu in zdaj, ko poznam celo, jo lahko dam na seznam idej za sprehod, ko mi / nam ne bo do sopihanja v hrib.

Rudnica (946 m), 11.9.2024

Jesen v gozdu, gozd v jeseni. Preproga iz listja, ampak posušenega, ne tistega jesensko odpadlega. Tudi vonj gozda je drugačen od tistega pr...