"Kam se želvica je skrila, kam le kam je spet odšla?" še odmeva pesem zjutraj v glavi, ko se zbudimo. Sobotni koncert za najmlajše in Bohinjska noč sta mimo, nedeljski dan pa čaka, da ga preživimo v hribih - na Lajnarju, ki ga bo zmogel tudi najmlajši. Časovnica je sicer 40 minut.
Gremo s parkirišča na Soriški planini, po smučišču ob strani navzgor, v gozdiček, do grebena. Tam gre desno pot na Slatnik in naprej, naravnost navzdol v Petrovo Brdo, mi pa gremo počasi po grebenu v levo.
Še malo in smo na vrhu. Do vrha pelje tudi sedežnica. Sonce, razgledi, vetrič, sendvič, muffin, voda, fotkanje, bonbon pod kamnom, žig v knjižico in na roke, lezenje na kupolo bunkerja, opazovanje z daljnogledom, jadralni padalci, krave pod Dravhom, navdušenje, uživanje.
Čaka nas še sestop po drugi strani smučišča, da pot krožno zaključimo. V bifeju pri smučišču na ležalnikih v senci spijemo kavo in hladno pijačo, v dolino se nam ne mudi. Ta dan bo še nekaj časa utripal z nami.
Tja gor.
Jadrajo nad grebenom.
Na grebenu, pogled nazaj proti Slatniku.
Proti Poreznu.
Vrh.
Proti Dravhu, v tej smeri gremo nazaj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar