S križišča Vogar – Blato, kamor sva se z najmlajšim ob 9.45 pripeljala z organiziranim avtobusnim prevozom. Markiran čas hoje je 1 ura, najin čas hoje je bil 3 ure. Navzdol sva hodila 2 uri in šla na avtobus ob 16.30, da naju je pripeljal nazaj v Bohinjsko Bistrico.
Cesta s križišča najprej pelje naprej do parkirišča pri Planini Blato, pred katerim se pot začne (tam je tabla z oznako časa „1ura“). Pot je široka, večinoma (kot) gozdna vlaka. Srečalo naju je kar nekaj planincev. Poti nekaterih izmed njih poti so se verjetno nadaljevale do Planine v Lazu, Planine Viševnik, Planine Dedno Polje in od teh planin še naprej. Pot gre skozi gozd po senci in je zaradi tega krasna tudi za vroče dneve. Na planini so se pasle krave.
Pri koči sva pojedla ričet in spila čaj, v koči sva žigosala knjižice (tudi knjižico Bohinjske planinske poti) in roke. Šla sva gledat ribe v jezero in vreči 1 kamen.
Če je narava soigralka, ko hodim sama, je bila tokrat le kulisa, pred katero sva odigrala predstavo tega dne s prizori, kot so npr.: počivanje na kamnih; palica kot žaga/sekira/brisalci/vlak; storž za mene, za atija; bonbonček vsake pol ure; robotek, ki se izprazni in napolni s pritiskom na gumb; spodbujanje; padec; vabila za nadaljevanje poti; pozdravljanje planincev; iskanje markacij; vprašanja „Kdo živi v luži?“ „Kdo živi v jezeru?“ „A sva že tam?“ „A to grmi al je letalo?“„Kolk je ura? Pa zj? Pa zj? Pa zj?“ „Zakaj … ?“; spodrsavanje; navdušenje ob pogledu na kočo; veselje ob zaključku poti. In ogromno drugih.
Gozd, hvala za gostoljubje!
Ni komentarjev:
Objavite komentar