Pršivec (1761 m), 22.9.2024

Bit je v hribih,

je nič in vse, popolna

točka enosti.

...

Po skoraj krožni poti, z zaključkom v Stari Fužini, in sicer: križišče Vogar-Blato – Planina pri Jezeru – Planina Viševnik – Pršivec – Vogar – Stara Fužina (kar je trajalo skupaj 6 ur in 30 min, same hoje je bilo za dobro uro manj).

Lovim še zadnje dneve, ko avtobus vozi do križišča Vogar – Blato (še do 29.9.2024) in zato načrtujem poti s tega izhodišča. Dodaten motiv za Pršivec je to, da je del Bohinjske planinske poti in, da je v moji knjižici še prazen prostor, ki čaka na žig. 

Tole je cilj:

Začnem torej hodit ob 7.45, kar v skupinici, ker nas je toliko prišlo z avtobusom, nekaj tudi z avti. Počasi iz skupine nastane vrsta in počasi tudi vrste ni več, a še vedno je občutek gneče, ker vidiš pohodnike pred sabo in slišiš tiste zadaj. Imamo različen tempo in različne cilje – že na Planini pri Jezeru krenemo v različne smeri, od tu sem končno sama. 

Tako ob 10.15 čez 2,5 uri mimo Planine pri Jezeru in Planine Viševnik pridem na Pršivec. 

Planina pri Jezeru, pot na Pršivec gre pri smerokazu levo.

Pogled nazaj na Planino pri Jezeru, na kočo in na jezero.

Pogled nazaj na Planino Viševnik.

Prihod na vrh Pršivca.

In razgledi z vrha. Na desni je Komna.

Poslikam, žigosam, malicam, občudujem razgled, uživam mir, gledam trave na pobočju, opazujem helikopterje, zaprtih oči vdihujem sonce in se sprašujem: kaj je to v človeku, da se zazre v skale na obzorju, ki jim pravimo gore, in reče „Kok je pa to lepo!“. 

Pot proti Vogarju se nadaljuje kar v levo z vrha, je označeno na kamnu in dalje so markacije, pa sem jo kljub tej očitnosti najprej zgrešila. Po malo iskanja in telefonskem klicu za namig, sem ob 11.15 bila na pravi poti. Hodim, hodim, hodim, se ves čas spuščam, mimo Kosijevega doma na Vogarju, mimo Vogarja in 3 ure kasneje ob 14.15 zaključim v Stari Fužini. Pot navzdol je dolga, ampak lepa, na začetku vijugasta, na enem delu tudi zelo strma, z nekaj klini, da je treba po vseh štirih, čez korenine, še z nekaj pogledi na jezero, tudi s pogledom nazaj na vrh, skozi gozd, pod podrtimi drevesi, po gozdni vlaki in spet skozi prijeten bukov gozd, ki je kot tlakovan z velikimi kamni od Vogarja navzdol.

Bogato, bogato... Skupni imenovalec tega dne je lahko, poleg uvodnega haikuja, samo preprost in resničen: „Dan v hribih je popoln dan.“