Grem v gozd, pogledat sebe. Kje sem, kako sem. Hodit, dihat. Sedim v krošnji, letim po zraku, slonim na deblu, lezem čez korenine, ...? Najdem prispodobo, ki mi je najbližje. Zgodba poti se odvije. Z vsakim korakom se premaknem naprej v nekaj in hkrati iz nečesa. Razpršeno se posede in ozračje se zbistri. Gozd kot stičišče, kot prostor srečanja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar