Nedeljski izlet in nedeljsko kosilo, z najboljšim štrudljem za povrh in kavo z najlepšim pogledom na Črno prst. To je le ena od možnosti, ki jih ponuja Orožnova koča.
Ker je bil zraven tudi najmlajši, je bil tempo hoje počasnejši, a ravno v tem ritmu se mi razodene nesmiselnost hitenja in želja/ideja/potreba po tem, da sem pri naslednjem vzponu na hrib počaaaaaasna.
Zato je gozd tudi varuh; vrhovi so mi nedosegljivi, dokler se ne pre-bijem skozenj. Gledam gor, gledam daleč, imam vizijo, a najprej moram večkrat skozi ta moj ljubi gozd... Kot neka iniciacija. Varno in dosledno vračanje, preden grem lahko naprej.
Triglav v oblakih, vidno je njegovo naročje.
Levo Veliki Draški vrh in desno spodaj Uskovnica.
Ni komentarjev:
Objavite komentar