Ostajam v "domačem" gozdu in v hribu za hišo (blokom).
Hribi kot način življenja niso šminka, ampak so zares. Niso nekaj, kar dodam, so že del. Niso zgolj orodje, ki ga vzamem in z njim popravim, kar mislim, da je za popravit. Niso nekaj, za kar si vzamem čas le takrat, kadar mi paše. So ves čas na moji strani. So enakovreden sopotnik in zrcalijo, kar trenutno sem.
S poti, ki vodi dalje na Črno prst.
Ni komentarjev:
Objavite komentar