Junijske dneve smo preživljali na Viru in glavnemu programu "eat - beach - sleep - repeat" sem dodala še malo "hike - bike".
1. Vrh Bandira (112 m) se je kar sam ponujal in prvič sem šla tja peš iz Lučice zgodaj zjutraj, po cesti, ki ni zelo prometna, a vseeno je prometa preveč, da bi to bil večkraten ali vsakodneven sprehod.
Šla sem mimo Kolodvora Vir, po Put Lozica mimo nogometnega igrišča, nadaljevala po Put Lanterne mimo pokopališča in postaje, kjer so cisterne tovornjakov polnili s pitno vodo (zato tudi več tega prometa na poti), mimo avtobusne postaje Torovi (tam desno - še vedno Put Lanterne) in še nekaj 10 metrov do table, ki usmeri desno na makadamsko pot. Od tam pa je do vrha rahlo navkreber še 15 minut. Okrog in okrog morje, sosednji otoki in Velebit na celini - ti morski razgledi so prav posebni.
Pag, Velebit.
2. Eno popoldne sem se odpravila peš iz Lučice ob morju proti vzhodnemu delu otoka. Večji del je vse pozidano, naseljeno. Nekaj je še delov, kjer čez nekaj let hiše, ki so zdaj prve v vrsti do morja, ne bojo več prve (ampak bojo tretje, četrte).
Nekje na plaži Soldatica sem po občutku z obale zavila v ulico in šla samo naravnost (čez krožišče in mimo trgovine), da sem prišla do obale na drugem delu otoka - nekje pri plažah Prezida in Milijkovica.
Nadaljevala sem ob obali nazaj proti zahodu in v Uvali Radovanjica zavila v notranjost in po ulici Stari Put in Ul. Borisa Krnčevića preko ulice Put Nacelja (desno mimo lekarne, malo pred centrom Vira) prišla po 1h 45min nazaj v Lučico.
3. Zanimal me je še zahodni del otoka in sem šla eno popoldne iz Lučice peš ob morju proti temu delu. Hoja proti soncu in neposeljenemu delu otoka, veter, občutek divjine.
Ob morju sem prišla do Uvale Radnjača, tam sem si z google maps pomagala do Put Svdrljaca (je na googlu označeno), spet do obale, potem se pa začne rdeča zemlja in tudi pot ob obali se izgubi oz. je spodjedena od morja, šavje je visoko. Tako da sem zavila na pot v notranjost. Do plaže Duboka Draga nisem šla, ampak sem poiskala pot do ceste (edine), ki pelje v Lozice; čeprav edina, ni prometna. Po njej sem se vrnila v Lučico.
4. Do Duboke Drage sem se iz Lučice zapeljala s kolesom. Ko sem se vrnila nazaj na cesto, sem šla naprej proti najbolj zahodnemu delu otoka in preko rta (delajo cesto in je 500 m makadama) nazaj po (edini in tudi ne prometni) cesti proti kraju Torovi, tam pa pod Bandiro po že znani cesti nazaj v Lučice (krožna pot).
5. Za slovo od Vira sem šla še enkrat s kolesom iz Lučice skozi Lozice, do najbolj zahodnega dela otoka in preko rta nazaj. Pod Bandiro sem se tokrat ustavila in peš šla gor - ko gre sonce proti zahodu je še lepše. Peš nazaj do kolesa in po že znani cesti nazaj v Lučice (krožna pot).
Rt na zahodu, delajo cesto.
Hvala Vir, bil si pravi vir! Vse, kar potrebujem, nosim s sabo in v sebi ali pa je zame zunaj – v odnosu, v naravi. Ni realno si želeti, da bo doma tudi tako, kot je na morju; NI MOŽNO – doma je drugačno okolje, drugačna dinamika, drugačna rutina, drugačni ljudje, drugačni dražljaji, drugačni odnosi (plus, da je vsega naštetega več). In vse to prispeva k temu, da je drugače. Enostavno je drug okvir, v katerem bo nastala druga slika. To pa lahko prinesem z morja – zamisel o novem okvirju in praznem platnu. Kar se je naslikalo na morju, ta umetnina trinajstih dni, je zaključena celota – le še podpis manjka in izbira okvirja. Doma pa me čaka prazno platno, okvir izberem na koncu.
