Planina za Črno goro (1340 m), 24.8.2026

Izhodišče za popoldansko srečanje s hribom nekje nad Bohinjsko Bistrico so bile Ravne. Pot gre sprva skupaj s tisto do Orožnove koče. Kmalu sledi razpotje, kjer nadaljujem levo skozi gozd. Strmo se vzpenjam. Ko pridem na gozdno cesto, jo prečim in nadaljujem s strmino. Pot je prijetna. Višje se malo položi, a spet vzpne.

Misli ves čas tečejo, kot da me želijo prehiteti. Vsake toliko jih pokličem nazaj, da ne grejo predaleč in da jih spomnim, da sem z njimi. V tem ritmu se sčasoma umirijo in postanejo krotke živalce, ki mi pripadajo.

V slabi uri in pol sem na Planini za Črno goro. Sonce še oblizuje vrhove dreves. Živine ni. Grem okrog planine in še malo naprej do razpotja: Kobla v levo in Črna prst v desno. Bi šla še do Črne prsti, pa je bila ura pozna, zato na razpotju obrnem in se vrnem po isti poti nazaj na Ravne.

Planina Zadnji Vogel (1413 m), 15.8.2026

Naš cilj je bil sicer Vogel (1922m), a smo zaradi časa (beri: ujeti je bilo treba še kabinsko žičnico in štirisedežnico, ki obratujeta le do 16h ter upoštevati, da bi se z obema zapeljali vsaj dvakrat) izbrali Planino Zadnji Vogel.

Pot do tja nas je vodila z Orlovih glav, proti Šiji, pod Šijo in proti Voglu - tu nekje pa smo skrenili s poti navzdol, po uhojeni strmi potki, za katero se je videlo, da se nižje pridruži tisti, ki vodi naprej navzdol do Planine Zadnji Vogel.

Pogled nazaj na Orlove glave.

Proti Šiji, Vogel desno.

Pogled nazaj na Šijo (desno).

Proti Voglu, na prvem sedlu smo zavili navzdol.

Dolinca zgleda blizu...

Pogled nazaj, Vogel nas še spremlja.

Pogled nazaj na Planino Zadnji Vogel.

Naše pohajkovanje je trajalo cca. 4 ure. S Planine Zadnji Vogel je dragi z najmlajšim odšel proti spodnji postaji kabinske žičnice in naprej na štirisedežnico, na nekaj voženj. Sama pa sem nadaljevala v smeri Rjave skale in Orlovih glav, kjer sem zaključila krog. 

Dobrodošel gozdiček na poti proti Rjavi skali.

Nazaj na Orlove glave.

Počakala sem na vozača in prisedla, da smo se skupaj s štirisedežnico odpeljali z Orlovih glav, z Rjave skale pa še z gondolo v vročo dolino.

Tak dan potrebuje le, da ga doživiš...

Planina Krstenica (1670 m) - Planina Sp. Grintovica (1165 m) - Koča na Vojah (690 m), 28.7.2026

Izhodišče je bilo zopet križišče Vogar - Blato (1080 m), tja sem se z avtobusom iz Stare Fužine pripeljala ob 6h zjutraj. Predhodna pohoda sta bila s tega izhodišča usmerjena enkrat naravnost proti Lazu in drugič v levo proti Planini Viševnik (in navzdol do Vogarja), ta dan pa sem šla bolj v smeri desno do Krstenice (in navzdol do Voj).

Do Krstenice so nebo prekrivali oblaki, na planini, kjer je bil že čas za malico in razglede, se je počasi razjasnilo. 

Vse do Krna na desni...

 

Tosc.

Za Planino Grintovica sem izvedela naključno - "da greš tam iz Voj levo gor, nikjer nobenga in prideš na eno lepo planino". Zemljevid je pokazal, da gre markirana pot s Krstenice do Planin Zg. in Sp. Grintovica in sem se odločila s Krstenice sestopit v tej smeri. Najprej strm spust, ki se nadaljuje v lep, zračen gozd. V slabi uri sem bila na Planini Zg. Grintovica. Tam ne zavit ostro desno in iti po poti mimo stanu, kjer piše Voje - Krstenica (tam gre nemarkirana pot dalje po planini mimo stanov, ki so kar ob poti, in naprej direkt proti Vojam), ampak nadaljevati naravnost (markacija ni oddaljena) in pot se obrne v levo navzdol. 

Stan, kjer piše Voje - Krstenica.

V nadaljnjih 10 minutah sem bila na Planini Sp. Grintovica z označenim razpotjem - samo 1h 30min do Vodnikovega doma.

Zadaj Tosc.

Počasi sem se spuščala proti Vojam, vedno več pohodnikov mi je prihajalo nasproti ("kam lezete v tej vročini?"). 

Dolina Voje.

Pri Koči na Vojah je bil ob 11.30 uri čas še za en postanek preden se pridružim turistom skozi Korita Mostnice na poti do Stare Fužine, ko si mislim, da je vredno iskat in obiskat kotičke, kot je Planina Grintovica in ne tistih kotičkov, ki so predmet trženja in obiska mnogih.