Izhodišče je bil Dom v Planici. Pri domu sem poiskala markacijo in ji sledila, prav oznake "Ciprnik" nisem opazila. Markacije se kmalu nehajo (pa visoko gor spet začnejo), pot pa je označena z rdečo piko. Je tudi lepo sledljiva. Cikcak strmo skozi gozd.
Prvi razgledi, na Planico.
Prvi posredovalci so imeli v Planici tekmovanje in je glasba z dogajanjem še kar dolgo odmevala navzgor.
Tja gor. Se mi zdi.
Tamar.
V gozdu so me presenetili in razveselili jurčki! Ker jih je bilo toliko na kupu, sem mogla najti prostor za njih v ruzaku.
Dobre pol ure pod vrhom sem že gledala na zemljevidu, kje sem in koliko je še poti.
Še malo... Do tu ne srečam skoraj nikogar.
Pogled nazaj.
V nadaljevanju je manj gozdnato, z nekaj jeklenicami v pomoč. Macesni so seveda še zeleni, a že zdaj vabijo na jesenski obisk.
Pa sem. Jalovec izstopa s svojo obliko. Izvem, da so desno Ponce.
Našpičeni vrhovi - gor dol, gor dol po obzorju.
Po okrepčilu in kratkem uživanju tega, kar tak vrh ponudi, pa po isti poti smuknem nazaj v Planico.
Ni komentarjev:
Objavite komentar