Čez Planino Osredki (1394 m) na Črno prst (no, do planinskega doma) in nazaj čez Planino za Liscem (mimo Orožnove koče, 1346 m). Pot sem začela ob 10h in končala ob 16h na Ravnah (735 m).
Bil je predzadnji jasen, sončen, topel dan pred prvim jesenskim sneženjem v gorah. Prvi del poti hodim kot običajno proti Orožnovi koči, potem pa pri rampi nadaljujem naprej po gozdni cesti cca. 10-15 min, pot se rahlo spušča, grem tam mimo, kjer na gozdno cesto pride pot iz Žlana (Polj), vse do table “Pl. Osredki”, ki usmeri levo v gozd. Mestoma je z gozdne ceste lep razgled na Triglav in Bohinjsko jezero.
Po pol ure strmine v gozdu sem na Planini Osredki in s tem na desni strani Lisca (na levi je Orožnova koča). Pijem, pojem čokoladico, sendvič mi ne paše. Razmišljam, a bi šla dalje, res si želim na Črno prst… Dam si naslednje pol ure hoje in se potem odločim. Pot se ravno slabe pol ure vije po planini, čutim, da imam kondicijo in grem dalje.
Potem pa strmo, strmo do prvega grebenčka, kjer bi lahko šla levo na Lisec, čakala pa me je desna smer Črne prsti. Ok, še malo… Popustim lahko le za trenutek, za kaj več pa ne – ker potem se je moj prostor začel krčiti, namesto, da bi ostal širok za vse / za tisto, kar se je porajalo. Osredotočena sem samo na pot, dihanje in držanje prostora.
In spet strmo, strmo do grebena Spodnjih Bohinjskih gora, kjer bi desno lahko šla proti Rodici, izbrana smer pa je bila levo proti Črni prsti (15 min). "P..., sm carica!" je bilo navala energije ravno za štiri fotke.
Dom Zorka Jelinčiča je že zaprt, klopi so bile zunaj, tam sem se preoblekla, pila, pojedla čokoladico, sendvič mi še kar ni pasal. Tesno mi je, poskušam bit s tem in jasna mi je bila le misel, da želim čimprej dol, vrh (oddaljen 2 minuti) in žig Bohinjske planinske poti lahko počakata. Prav tako čudoviti razgledi tega čudovitega jesenskega dne.
Sledil je spust do Orožnove, tam se pozdravimo, Franci me spomni, da se je nova sezona Prijateljev že začela, “ja dobr, se bom pa vpisala”. Sledi še zadnji del poti do Raven, čez slabo uro sem doma. Ko doma najdem način, da poženem kri po telesu in se mi vrne apetit, končno lahko pojem tisti sendvič.
Uf, intenziven petkov izlet! Ni šlo za premagovanje sebe, ampak za biti na svoji strani, sodelovati s sabo, prevzeti odgovornost, sočutno vztrajati ob svoji nemoči, negotovosti, strahu. In to je še eno od daril hribov.
Junija me je Lisec pospremil v poletje, tokrat sem ga obkrožila in se z njim odpravila v jesen.
Ni komentarjev:
Objavite komentar