Orožnova koča (1346 m), 23.3.2024

Opazujem vsa ta drevesa, kako so vkoreninjena v zemljo. 
 
Korenine, ki zaradi odnosa z zemljo, črpajo vse potrebno in dostopno za rast drevesa.
 
In pride močan veter, ki podre drevo, tako da ga izruva iz zemlje. Sila izruva korenine iz zemlje in drevo pade. Ko leži tako na tleh pa življenja zanj vseeno ni konec v tistem trenutku - ne strohni takoj, ne spremeni se v prah in ne izgine. Ni konec, je pa sprememba. So še sokovi v njegovem deblu, nekaj še lahko počrpa iz zemlje, ki se oprijemlje njegovih korenin in še in še procesov se dogaja v njem. Živi dalje na drugačen način. Lahko ga odpeljejo iz gozda, ga razžagajo in les uporabijo za kurjavo, za izdelavo pohištva. Ali pa se nazadnje (po preteku velko časa) res spremeni v prah, v zemljo, iz katere pa bo spet raslo življenje.




Ni komentarjev:

Objavite komentar

Orožnova koča (1346 m), 5.5.2024

Stojim na pragu poletja, pomlad me nežno potiska naprej, da prestopim v ta razširjen prostor. Zaobljeno bel Triglav in megla v dolini. 25.4....