odhajam na kronanje.
Vrh je moj,
prestol pripravljen že od nekdaj,
klanjam se.
A poti ni konec,
krono ponižno sprejmem in jo pospravim,
sledi še sestop.
Na Črno prst sem se odpravila to septembrsko popoldne z Raven, mimo Orožnove koče in po novi-stari poti čez Škrilje (pot so nedavno očistili in spet označili); pot gre pod Orožnovo kočo proti Liscu, potem pa je označena smer za Črno prst.
Počasi se odprejo razgledi. Levo Lisc, spodaj Škrilje, Orožnova ...
Zmerno vzpenjanje, pot čez Škrilje je lepa, pa cik cak pod steno.
Pogled nazaj na "steno".
In potem, po dobrih 2 urah, ko prideš na greben in pogledaš na primorsko stran - vaaaau. Še je svet naprej, in to kakšen.
Na vrhu pa obilje sonca, čeprav je ura že 17.30, z občasno rahlo sapico. Tako vzdušje te kar ne izpusti, a razum pravi, da je treba dol čez najkasneje pol ure... Torej pojem, odtisnem žig Bohinjske planinske poti, se predam razgledom in občutkom, a ne preveč, ker pozornost potrebujem še za pot navzdol. V mraku sem pri avtu...
V zvezi s pristopi na gore slišimo "gora me ni spustila k sebi". Pa ni res, pripravljenost gore je lahko eno od dejstev, ni pa nevidna sila, pred katero smo nemočni. Ti sam si se odločil, kdaj in kako boš vstopil, s kakšnim namenom in v kakšnem psiho-fizičnem stanju, vede ali nevede - treba je prevzet odgovornost in je ne prevalit na goro, če osvojitev vrha ne uspe. In obratno - vrha ne osvojimo le zato, ker nas gora spusti k sebi; naše sile so bile tudi zelo na delu, dajmo jim priznanje. Čeprav gora samo je, terja in si zasluži spoštovanje. Z njo pa imamo takšno izkušnjo, kot smo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar