Spet je bil čas za Fužinske planine. V primerjavi s tednom prej, sem to nedeljo imela več zagona za hribe. Ob 7.10 sem se z organiziranim prevozom odpeljala do križišča Vogar - Blato. Vremenska napoved je verjetno prispevala k temu, da so bili ob cesti, ki od križišča vodi do Planine Blato, parkirani le trije avtomobili (teden prej je bilo vse že polno).
Jutro je bilo sveže, a toplo. Do Planine pri Jezeru sem še srečala nekaj pohodnikov, večinoma tujcev. Zato me kakšen žmohten "žiujo" še posebej razveseli.
Po slabih 2 urah hoje sem prispela na Planino Viševnik. S planine sem se le malo povzpela na klopco višje in že uživala v malici in razgledu na Debeli vrh in Triglav. V daljavi skrajno desno je bilo videti Planino Krstenica.
S Planine Viševnik lahko nadaljujemo v smeri Pršivca, Črnega jezera in Komne, v smeri Triglavskih jezer ali Dednega polja. Jaz sem se namenila proti Vogarju in Stari Fužini (markirano je 3 ure). Zanimivo se je povzpeti nad planino, nato nadaljevati položno (kot po hrbtu) in se nato spustiti strmo navzdol. Tako v kratkem času nad planino gledaš proti Triglavu, na drugi strani pa že proti Spodnjim Bohinjskim goram. Ta spust je strm le na začetku. Kar nekaj je posekanih dreves, ampak markacij je dovolj. Od konca ceste na Vogar proti Vogarju je sledil najprijetnejši del poti - zmerno spuščanje skozi senčen bukov gozd. Še malo in bila sem pri Kosijevem domu na Vogarju.
Nisem se ustavljala in sem šla kar dalje do razgledne točke, vzletišča za jadralne padalce. Pojedla sem drugi sendvič in uživala v razgledu.
Minili sta dobri 2 uri od odhoda s Planine Viševnik. Čakalo me je še 45 min spusta do Stare Fužine. Tam sem čakala avtobus, ki pa ga ni bilo, zato sem šla na naslednjega z Ribčevega laza.
Zakaj hodimo v hribe? Po mir, svež zrak, razglede, gibanje, stik, ... Vsak lahko ponudi in ubesedi svoje motive in razloge. Tam enostavno srečamo nekaj lepega, svetlega, veličastnega - v sebi. In vsemu je skupna Ljubezen.
Ni komentarjev:
Objavite komentar