Izhodišče za popoldansko srečanje s hribom nekje nad Bohinjsko Bistrico so bile Ravne. Pot gre sprva skupaj s tisto do Orožnove koče. Kmalu sledi razpotje, kjer nadaljujem levo skozi gozd. Strmo se vzpenjam. Ko pridem na gozdno cesto, jo prečim in nadaljujem s strmino. Pot je prijetna. Višje se malo položi, a spet vzpne.
Misli ves čas tečejo, kot da me želijo prehiteti. Vsake toliko jih pokličem nazaj, da ne grejo predaleč in da jih spomnim, da sem z njimi. V tem ritmu se sčasoma umirijo in postanejo krotke živalce, ki mi pripadajo.
V slabi uri in pol sem na Planini za Črno goro. Sonce še oblizuje vrhove dreves. Živine ni. Grem okrog planine in še malo naprej do razpotja: Kobla v levo in Črna prst v desno. Bi šla še do Črne prsti, pa je bila ura pozna, zato na razpotju obrnem in se vrnem po isti poti nazaj na Ravne.
Ni komentarjev:
Objavite komentar