Tokrat sem si del Koroške pl. poti priredila tako, da sva se iz Ožbolta ob Dravi peljala po cesti (cca. 2,5 km), dokler ni KPP zavila s ceste v gozd. Tam sva parkirala.
Na tabli je pisalo, da je do Sršenovega vrha 2 uri, ampak sva na vrh prišla z 1h in 15min zmerne hoje. Že kar na začetku se začne "štajga", strmina, ki popusti, ko dosežemo travnike in prvo kmetijo. Tam se tudi odpre razgled.
Proti Pohorju.
Pot vodi mimo te kmetije in kapelice med dvema lipama, še malo skozi gozd do asfaltne ceste, malo po tej cesti in nazaj v gozd, od tam pa v 15 minutah mimo domačije Sršen (kjer je žig KPP št. 8) na vrh z oddajnikom in brez razgleda.
Vračala sva se po isti poti s postankom pri kapelici in lipah, da sva pozobala briške češnje in se naužila razgleda.
Desno Pohorje in levo Avstrija.
Nazaj grede sva se ustavila še v Ožboltu ob Dravi, da sem odtisnila žig KPP št. 9.
Hoja v hrib je kot življenje, vso prtljago imaš ves čas s sabo - kateri del je ta trenutek najtežji del te prtljage? Iste sile vlečejo nazaj ali pa potiskajo naprej. Odvisno, s katerimi sodeluješ in kako jih uporabljaš. Odvisno, katere sodelujejo s tabo in kako te uporabljajo. Odvisno, v katerem prostoru in času v sebi si ta trenutek. A si nemočen ob silah, ki se porajajo, ali pa imaš moč te sile nesti. A sem nemočna ob sopihanju v hrib, ali pa imam moč se pokazat, nesti to mogočno dihanje in močno bitje srca, ki sta polna življenja? Zdi se, da v bistvu to ni stvar volje in izbire, ampak stvar čutenja. Najprej moraš malo umreti, da začneš bolj živeti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar