Na vroče sobotno popoldne sem se odpravila k Izviru Bistrice, po vir bistrega, pod Lisec. Presenetilo me je, koliko sence je na poti.
V slabi uri sem pri izviru. Usedem se na skalo, sonce še sije, poslušam bistro Bistrico. Vode je manj in je ni za cel slap, le na desni strani buči.
Skoraj nikogar ne srečam. Ob poti zagledam črno kačo, ki se zgane, ko se bližam - je ravno sredi malice s še živo dvoživko v ustih.
Na poti nazaj uživam v pogledih na Bohinj. Šavnica mi pošilja pozdrave. Nekaj se je zbistrilo in najbolj vabi Tosc, pa tudi Zajamniki iz Srednje vasi ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar