Navdahnjena od Irene Cerar in Svetišč narave (ter spodbujena od gneče pri slapu dan prej) se zjutraj s kolesom odpravim 5 km daleč spit svojo kavo k slapu Grmečica, ko le-ta še sameva.
Po kolesarski, na desni obrisi Ajdovskega gradca.
Kmalu sem pri slapu. Pred tem obujam spomine na gozdno stezo in kolovoz, ki sta včasih vodila do slapa, zdaj je kolesarska pot.
Pri slapu se usedem, nikogar ni (le jutranji tekač je pritekel mimo in se ponudil, da me slika - "Nou, tenkju."), gledam slap, pijem kavo. Nisem najbolj umirjena, kava mi ne paše. Sem kot ta kava v termovki, ki se še ni posedla.
Dalje opazujem slap in vidim, koliko vode mora preteči in se prevrtinčiti prej v temni, težko dostopni in ozki soteski.
Na mostičku zgoraj nad slapom.
Potem je ovir naenkrat konec in voda se v obliki slapa, vsem na očeh, z višine izlije (v sekundi, dveh) v tolmun in teče dalje. Si oddahne, ko presahne in ni vode, ali ne?
Odpeljem se nazaj in enačbo počasi dam na skupni imenovalec, ki je: več, več, več tega - narave; jutranje meglice, svež zrak, prebujanje dneva, rahle pajkove mreže, rosa, modro nebo, mirna reka, ... Lep uvod v dan!
Ni komentarjev:
Objavite komentar