Hribovanja

V življenju sem se odpravila na več poti. Na najbolj zahtevno v letu 2020, ko sem prvič postala mamica. Danes sem v življenju tudi na hribovskih poteh. Na novo odkrita ljubezen do hribov, v povezavi s smislom, ki ga vidim v pisanju in željo po povezovanju z vso naravo, se manifestira v mojih zapisih, ko želim izkušnje in doživljanja z mojih življenjskih poti, tudi ali predvsem hribovskih, deliti na tem spletnem mestu zato, da ne ostanejo le z mano. Hribi + zapisovanja = hribovanja.

Koča na Planini pri Jezeru (1453 m) - Planina Viševnik (1625 m) - Kosijev dom na Vogarju (1054 m), 19.7.2026

Spet je bil čas za Fužinske planine. V primerjavi s tednom prej, sem to nedeljo imela več zagona za hribe. Ob 7.10 sem se z organiziranim prevozom odpeljala do križišča Vogar - Blato. Vremenska napoved je verjetno prispevala k temu, da so bili ob cesti, ki od križišča vodi do Planine Blato, parkirani le trije avtomobili (teden prej je bilo vse že polno).

Jutro je bilo sveže, a toplo. Do Planine pri Jezeru sem še srečala nekaj pohodnikov, večinoma tujcev. Zato me kakšen žmohten "žiujo" še posebej razveseli.

Planina pri Jezeru s kočo. S poti do Planine Viševnik.

Po slabih 2 urah hoje sem prispela na Planino Viševnik. S planine sem se le malo povzpela na klopco višje in že uživala v malici in razgledu na Debeli vrh in Triglav. V daljavi skrajno desno je bilo videti Planino Krstenica.

S Planine Viševnik lahko nadaljujemo v smeri Pršivca, Črnega jezera in Komne, v smeri Triglavskih jezer ali Dednega polja. Jaz sem se namenila proti Vogarju in Stari Fužini (markirano je 3 ure). Zanimivo se je povzpeti nad planino, nato nadaljevati položno (kot po hrbtu) in se nato spustiti strmo navzdol. Tako v kratkem času nad planino gledaš proti Triglavu, na drugi strani pa že proti Spodnjim Bohinjskim goram. Ta spust je strm le na začetku. Kar nekaj je posekanih dreves, ampak markacij je dovolj. Od konca ceste na Vogar proti Vogarju je sledil najprijetnejši del poti - zmerno spuščanje skozi senčen bukov gozd. Še malo in bila sem pri Kosijevem domu na Vogarju.

Nisem se ustavljala in sem šla kar dalje do razgledne točke, vzletišča za jadralne padalce. Pojedla sem drugi sendvič in uživala v razgledu.

Minili sta dobri 2 uri od odhoda s Planine Viševnik. Čakalo me je še 45 min spusta do Stare Fužine. Tam sem čakala avtobus, ki pa ga ni bilo, zato sem šla na naslednjega z Ribčevega laza.

Zakaj hodimo v hribe? Po mir, svež zrak, razglede, gibanje, stik, ... Vsak lahko ponudi in ubesedi svoje motive in razloge. Tam enostavno srečamo nekaj lepega, svetlega, veličastnega - v sebi. In vsemu je skupna Ljubezen.

Planina v Lazu (1560 m) - Koča na Planini pri Jezeru (1453 m), 12.7.2026

A veš uno, k se navsezgodej zbudiš in komej čakaš, da začneš hodit in dihat hribovski zrak? No, tega ni bilo. Mislim, da sem bolj za popoldanske hribe... Vseeno sem vstala, ko me je zbudila budilka, pripravila in opravila vse potrebno ter se odpravila proti avtobusni postaji na Bohinjski Bistrici, da me avtobus, z odhodom ob 7.10, zapelje do križišča Vogar - Blato (1080 m), ki je bilo moje izhodišče ta dan.

Pot do Planine v Lazu je bila samotna, mestoma strma, sonce je že vroče sijalo (zato je bilo prav prijetno hodit po senčnih, vlažnih delih poti), dolina je bila še prekrita z meglo. Šlo je počasi in kot da sem nova v tem svetu - kot da potrebujem v strnjenem času več takih pohodov, da bo postalo bolj domače. V slabih 2 urah sem bila na planini. Preden se je planina začela odpirat sem prepoznala značilno obliko levega dela Debelega vrha, ki ga opazujem iz doline. Desno od njega Ogradi. Lepo, kakšna vidljivost. Na planini je živahno. Živine in pujskov, ki sem se jih nadejala, ni bilo.

Planina v Lazu.

Debeli vrh (v živo je bolj "značilna" oblika).

Zadaj Ogradi.

Na robu planine poiščem senco, pomalicam in si spočijem. Odpravim se proti Planini pri Jezeru, markiran čas je 1 ura, hodila sem manj. Zanimivo bi bilo narediti še en ovinek - na Planino Dedno polje (1 ura s Planine v Lazu) in od tam iti na Planino pri Jezeru (pol ure).

Koča na Planini pri Jezeru.

Pri Koči na Planini pri Jezeru sem spila kavo in se odpravila proti Planini Blato oz. križišču Vogar - Blato, da me avtobus ob 13.30 odpelje v dolino. Še pridem, še...

Bandira (112 m) in Vir, Hrvaška, junij 2026

Junijske dneve smo preživljali na Viru in glavnemu programu "eat - beach - sleep - repeat" sem dodala še malo "hike - bike".

1. Vrh Bandira (112 m) se je kar sam ponujal in prvič sem šla tja peš iz Lučice zgodaj zjutraj, po cesti, ki ni zelo prometna, a vseeno je prometa preveč, da bi to bil večkraten ali vsakodneven sprehod.

Šla sem mimo Kolodvora Vir, po Put Lozica mimo nogometnega igrišča, nadaljevala po Put Lanterne mimo pokopališča in postaje, kjer so cisterne tovornjakov polnili s pitno vodo (zato tudi več tega prometa na poti), mimo avtobusne postaje Torovi (tam desno - še vedno Put Lanterne) in še nekaj 10 metrov do table, ki usmeri desno na makadamsko pot. Od tam pa je do vrha rahlo navkreber še 15 minut. Okrog in okrog morje, sosednji otoki in Velebit na celini - ti morski razgledi so prav posebni.

Pag, Velebit.

Smer Zadra.

Skrajno desno Sv. Vid na Pagu.

2. Eno popoldne sem se odpravila peš iz Lučice ob morju proti vzhodnemu delu otoka. Večji del je vse pozidano, naseljeno. Nekaj je še delov, kjer čez nekaj let hiše, ki so zdaj prve v vrsti do morja, ne bojo več prve (ampak bojo tretje, četrte).

Nekje na plaži Soldatica sem po občutku z obale zavila v ulico in šla samo naravnost (čez krožišče in mimo trgovine), da sem prišla do obale na drugem delu otoka - nekje pri plažah Prezida in Milijkovica.

Pogled proti Bandiri.

Nadaljevala sem ob obali nazaj proti zahodu in v Uvali Radovanjica zavila v notranjost in po ulici Stari Put in Ul. Borisa Krnčevića preko ulice Put Nacelja (desno mimo lekarne, malo pred centrom Vira) prišla po 1h 45min nazaj v Lučico.

3. Zanimal me je še zahodni del otoka in sem šla eno popoldne iz Lučice peš ob morju proti temu delu. Hoja proti soncu in neposeljenemu delu otoka, veter, občutek divjine.

Ob morju sem prišla do Uvale Radnjača, tam sem si z google maps pomagala do Put Svdrljaca (je na googlu označeno), spet do obale, potem se pa začne rdeča zemlja in tudi pot ob obali se izgubi oz. je spodjedena od morja, šavje je visoko. Tako da sem zavila na pot v notranjost. Do plaže Duboka Draga nisem šla, ampak sem poiskala pot do ceste (edine), ki pelje v Lozice; čeprav edina, ni prometna. Po njej sem se vrnila v Lučico.

Uvala Radnjača.

4. Do Duboke Drage sem se iz Lučice zapeljala s kolesom. Ko sem se vrnila nazaj na cesto, sem šla naprej proti najbolj zahodnemu delu otoka in preko rta (delajo cesto in je 500 m makadama) nazaj po (edini in tudi ne prometni) cesti proti kraju Torovi, tam pa pod Bandiro po že znani cesti nazaj v Lučice (krožna pot).

5. Za slovo od Vira sem šla še enkrat s kolesom iz Lučice skozi Lozice, do najbolj zahodnega dela otoka in preko rta nazaj. Pod Bandiro sem se tokrat ustavila in peš šla gor - ko gre sonce proti zahodu je še lepše. Peš nazaj do kolesa in po že znani cesti nazaj v Lučice (krožna pot).

Rt na zahodu, delajo cesto.

Hvala Vir, bil si pravi vir! Vse, kar potrebujem, nosim s sabo in v sebi ali pa je zame zunaj – v odnosu, v naravi. Ni realno si želeti, da bo doma tudi tako, kot je na morju; NI MOŽNO – doma je drugačno okolje, drugačna dinamika, drugačna rutina, drugačni ljudje, drugačni dražljaji, drugačni odnosi (plus, da je vsega naštetega več). In vse to prispeva k temu, da je drugače. Enostavno je drug okvir, v katerem bo nastala druga slika. To pa lahko prinesem z morja – zamisel o novem okvirju in praznem platnu. Kar se je naslikalo na morju, ta umetnina trinajstih dni, je zaključena celota – le še podpis manjka in izbira okvirja. Doma pa me čaka prazno platno, okvir izberem na koncu.

Koča na Pesniku (1101 m) - Ribniška koča (1507 m), 6.6.2026 (Koroška pl. pot)

Bil je vikend, ki smo ga preživeli na Ribnici na Pohorju in v soboto sem si morala vzeti čas za še en delček Koroške pl. poti (KPP), ki gre tam mimo.

Z Ribnice na Pohorju sem se po markirani poti, ki gre ob smučišču, v 45min povzpela do Koče na Pesniku (žig), od tam pa dalje (tudi skozi gozd) v 1h 15min še do Ribniške Koče (žig). 2 uri hoje je malo, a je bil tak dan, da se je pot kar vlekla (samo naravnost in počasi vzpenjajoč), veliko razgledov ni bilo. Ampak gozd je bil prijeten in je mehko gladil moje robove. Počasi in vztrajno... je dovolj.

Koča na Pesniku.