Lubnik (1025 m), 11.10.2024

Iz Škofje Loke mimo gradu čez Gabrovo in nazaj po grebenski poti v Podlubnik (pot se da zaključiti tudi v Škofji Loki). Izhodišče je bila avtobusna postaja, na Lubniku sem bila v 2 urah, navzdol pa sem hodila 1,5 ure.

Malo naprej od gradu. Tja gor torej, nekako naokoli po levi strani od vrha.

Razgled s poti. Teh hribčkov ne poznam.


Pot je raznolika; čez travnik, po kolovozu, čez z mahom poraščene kamne, čez korenine, po listju, pod kostanji (bi jih nabirala, če bi imela čas, ker jih je bilo polno po tleh), ...

Z vrha, proti Ratitovcu in Soriški planini.

Proti Kranju. Spodnja meja oblakov je kot ravna črta.

Proti Škofji Loki. Čez 1,5 ure bom hodila po cestici, ki gre izpod hriba in se priključi glavni cesti.

Dom na Lubniku. Čas za ričet in čaj in sonce.

Svet v malem.


Pogled nazaj na Lubnik z grebenske poti.

Levo čez Gabrovo, desno po grebenski poti, pogled nazaj.
 
V Podlubniku, na prej omenjeni cestici, pogled nazaj na Lubnik (desno).

Namesto v Podlubniku pot lahko zaključimo v Škofji Loki, če na označenem razpotju izberemo smer desno. Jaz sem šla levo za Podlubnik, ker me je tam čakal prevoz.

Poti nisem poznala in sem se slučajno dobro odločila, da grem na Lubnik čez Gabrovo in dol po grebenski poti, ker je grebenska bolj strma, enolična in bolj senčna.

Zaključim s tem, da sem si naredila prav fin izletek za sončen jesenski petek. 

Orožnova koča (1346 m), 10.10.2024

Dež, zelo veliko dežja. Naprej od bazena voda že teče po poti. Tam je v strugi, ki prečka pot, že hudournik, ki ga lahko preskočim. Navzgor se še izogibam lužam, navzdol pazim le, da ne stopim v kakšno večjo lužo.

Parkrat zagrmi in se še bolj ulije. Spremljata me voda in megla, škraplja po kapuci in sliši se, kot da voda teče iz vsake luknje v hribu. Pod nepremočljivo obleko mi je udobno toplo.

V koči le pozdravim Francija, se vpišem in že se vračam navzdol, da se ne ohladim. Nekje na polovici poti moram prižgat lučko in zdaj bolje vidim tudi, kako dežuje. 

Hudournik nad bazenom je bil od daleč videti in slišati tako, da ga ne bom mogla preskočit, ampak potrebovala sem prostora le za en varen korak in ta je bil možen, hvala.

Za petek pa je v načrtu Lubnik!



Orožnova koča (1346 m), 5.10.2024

Zelo bogata

sem, ker hodim

skozi gozd

navzgor.

...

Leto je šlo naokrog in začela se je, začenši s četrtki in končaje z nedeljami (z dodatnimi dnevi, v odvisnosti od praznikov), nova sezona Prijateljev Orožnove koče 2025. 

Zato se v soboto po kosilu odpravim v hrib po 1. vpis, v topli koči nazdravim na ta začetek in oddrvim nazaj v dolino.

Franci se je povezal s še nekaj oskrbniki drugih koč in skupaj z njimi oblikoval t.i. skupino Še kam drugam. Gre za koče, kjer posamezniki tudi zbirajo vpise – vsaka koča po svojih pravilih glede obdobja, časa vpisovanja in števila vpisov. Z obiskom te posamezne koče enkrat v sezoni Prijatelj Orožnove koče pridobi dva vpisa. Tako bomo letos za vpis, ki šteje dvojno, šli Še kam drugam. Te druge koče so: Koča na Blegošu, Roblekov dom, Valvasorjev dom, Koča na Poreznu, Krekova koča na Ratitovci, Dom na Lubniku, Koča na Golici in Planinski dom na Kališču. Se že veselim!



Mala Zelnarica (2320 m) in Mala Tičarica (2190 m), 29.9.2024

Macesen molči,

čaka in je tik pred tem,

da ves zasije.

...


Krožna tura, oba vrhova sta del Bohinjske planinske poti, z izhodiščem na križišču Vogar – Blato (se pripeljem z avtobusom ob 7.45), potem pa Planina pri Jezeru – Planina Dedno Polje – po dolini Za Kopico – sedlo Vrata (2192 m, ob 11.45) – Mala Zelnarica (ob 12.25) – Mala Tičarica (ob 14.41, z vsaj polurnim postankom vmes za malico z razgledom na Dvojno jezero) in nazaj preko Planine Dedno polje (ob 16.12) in Planine pri Jezeru (ob 16.35) na izhodišče (ob 17.40), kjer me je čakal prevoz domov. V časovnico slabih 10 ur na poti so všteti vsi postanki, hodila sem nekaj časa manj, kot je markirano.

Za to turo sem se odločila, ker mi je leto ali dve nazaj planinec, ki sem ga srečala na Ogradih, pripovedoval o čudoviti dolini Za Kopico, po kateri se počasi vzpenjaš in dosežeš višino nad 2000 m, ampak pri tem nimaš občutka, da se vzpenjaš. 

Pogosto sem se spomnila nanj in na pripoved, ki se mi je vtisnila v spomin, od tam pa nadaljevala v željo, da grem po tej dolini Za Kopico. 


Pogled nazaj.

Čeprav pot ni strma, sem občutek, da se vzpenjam, gotovo imela. Kljub temu, da je pot markirana, nisem bila sproščena, ker sem šla prvič po tej poti in sama. Nikogar nisem srečala. Levo in desno vrhovi, višje, kot sem bila, bolj je bilo skalnato. 


Veter je pihal in za naslednjim ovinkom spet ni. Kapuco gor, kapuco dol. Vedela sem, da se je dan prej meja sneženja spustila na 2000 m, v daljavi sem tudi že videla belkasta pobočja. Snega je bilo počasi vedno več, a za zimsko opremo ni bilo, ampak bi mi bilo ljubše, če ga ne bi bilo nič. Prva planinca sem srečala šele blizu sedla Vrata, ena planinka me je dohitela na sedlu in sva šli v isto smer in se srečali spet na Mali Zelnarici, trije fantje s kužkom pa so sestopali z (mislim da) Velike Zelnarice. 

Sedlo Vrata. Od tu je v smeri naravnost 1 ura do Prehodavcev, do Zelnarice pa 30 minut v levo.

Pogled s sedla nazaj, kar zimsko.

Pot na Zelnarico, prav po grebenu grejo fanje s kužkom navzdol.

Strm vzpon na Malo Zelnarico. Zaradi snega najbolj neprijeten del.

Na vrhu Male Zelnarice, čaka me grebenska pot do Male Tičarice. Razgled pa do morja!

Z vrha, razgled v smeri sedla Vrata. Vrhov ne poznam. So Vogli med njimi?

Razgled v smeri Bohinjske Bistrice, ki se vidi. Za prednjimi gorami je zadaj malo Debelega vrha, še bolj zadaj Zajamniki.


Na drugo stran Veliko jezero (Ledvička).

In dolina Za Kopico, po kateri sem prišla.


Šele od Male Zelnarice naprej sem bila bolj sproščena, ker sem lahko z nekom poklepetala in ker sem se začela spuščat in v bistvu vračat proti izhodišču. Pot pred seboj po grebenu sem videla, od Male Tičarice naprej pa sem jo tudi poznala. 

Ne glede na vse, pa dolino Za Kopico spet obiščem, v družbi ali sama, da spet doživim to samotno pot! Od tam gre namreč pot naprej tudi do Kanjavca, Tržaške koče na Doliču in Triglava, vse to z žigi Bohinjske planinske poti. 

Na planinski karti Bohinj – 1 : 25 000, 4. izdaja, 2019 (Sidarta), je vrh, na katerem sem bila, vrisan kot Mala Zelnarica (2320 m), sosednji pa kot Velika Zelnarica (2310 m) in ta pot ni markirana. Enako je vrisano in opisano tudi na zemljevidu aplikacije maPZS. Ampak na vrhu Male Zelnarice je bil žig Velika Zelnarica (2320 m). Na hribi.net sem kasneje pri opisu gore brala, da sta na vrhu oba žiga, za Veliko in za Malo Zelnarico. Opazila sem le enega. Mogoče se žig za Malo Zelnarico, ki je točka Bohinjske planinske poti, nahaja kje v vpisni skrinjici, ne vem.

Planike so skoraj odcvetele.

Pogled z Male Tičarice nazaj, Mala Zelnarica je desni najvišji, s travo poraščen vrh. Vmes še Velika Tičarica in Kopica. Na levi strani Dolina Triglavskih jezer.

Z Male Tičarice pogled na Dvojno jezero in Kočo pri Triglavskih jezerih.

Pogled navzdol na razpotje, od koder sem prišla in kamor grem naprej. Na drugi strani pa Spodnje Bohinjske gore, z Rodico, Voglom. Vidi se smučišče Vogel.


Sledita še Planina Dedno Polje ter Planina pri Jezeru, kjer še zadnjič malicam in s prihodom na križišče Vogar – Blato zaključim pot, s sabo pa nesem samotnost doline Za Kopico in bogastvo razgledov z grebenske poti od Male Zelnarice do Male Tičarice. Macesni, ki so še zeleni, ne vzbujajo pozornosti, ampak sem jih opazila. Vse v njih je usmerjeno v to, da se obarvajo. In uf, to bo šele lepo!

Pršivec (1761 m), 22.9.2024

Bit je v hribih,

je nič in vse, popolna

točka enosti.

...

Po skoraj krožni poti, z zaključkom v Stari Fužini, in sicer: križišče Vogar-Blato – Planina pri Jezeru – Planina Viševnik – Pršivec – Vogar – Stara Fužina (kar je trajalo skupaj 6 ur in 30 min, same hoje je bilo za dobro uro manj).

Lovim še zadnje dneve, ko avtobus vozi do križišča Vogar – Blato (še do 29.9.2024) in zato načrtujem poti s tega izhodišča. Dodaten motiv za Pršivec je to, da je del Bohinjske planinske poti in, da je v moji knjižici še prazen prostor, ki čaka na žig. 

Tole je cilj:

Začnem torej hodit ob 7.45, kar v skupinici, ker nas je toliko prišlo z avtobusom, nekaj tudi z avti. Počasi iz skupine nastane vrsta in počasi tudi vrste ni več, a še vedno je občutek gneče, ker vidiš pohodnike pred sabo in slišiš tiste zadaj. Imamo različen tempo in različne cilje – že na Planini pri Jezeru krenemo v različne smeri, od tu sem končno sama. 

Tako ob 10.15 čez 2,5 uri mimo Planine pri Jezeru in Planine Viševnik pridem na Pršivec. 

Planina pri Jezeru, pot na Pršivec gre pri smerokazu levo.

Pogled nazaj na Planino pri Jezeru, na kočo in na jezero.

Pogled nazaj na Planino Viševnik.

Prihod na vrh Pršivca.

In razgledi z vrha. Na desni je Komna.



Poslikam, žigosam, malicam, občudujem razgled, uživam mir, gledam trave na pobočju, opazujem helikopterje, zaprtih oči vdihujem sonce in se sprašujem: kaj je to v človeku, da se zazre v skale na obzorju, ki jim pravimo gore, in reče „Kok je pa to lepo!“. 

Pot proti Vogarju se nadaljuje kar v levo z vrha, je označeno na kamnu in dalje so markacije, pa sem jo kljub tej očitnosti najprej zgrešila. Po malo iskanja in telefonskem klicu za namig, sem ob 11.15 bila na pravi poti. Hodim, hodim, hodim, se ves čas spuščam, mimo Kosijevega doma na Vogarju, mimo Vogarja in 3 ure kasneje ob 14.15 zaključim v Stari Fužini. Pot navzdol je dolga, ampak lepa, na začetku vijugasta, na enem delu tudi zelo strma, z nekaj klini, da je treba po vseh štirih, čez korenine, še z nekaj pogledi na jezero, tudi s pogledom nazaj na vrh, skozi gozd, pod podrtimi drevesi, po gozdni vlaki in spet skozi prijeten bukov gozd, ki je kot tlakovan z velikimi kamni od Vogarja navzdol.

Bogato, bogato... Skupni imenovalec tega dne je lahko, poleg uvodnega haikuja, samo preprost in resničen: „Dan v hribih je popoln dan.“

Kosijev dom na Vogarju (1054 m), 21.9.2024

S križišča Vogar – Blato, kamor nas je ob 9.45 pripeljal avtobus, ki vozi še do 29.9.2024. 

S križišča smo šli naprej po cesti skozi gozd; ko se asfalt konča, se nadaljuje makadam. Pot se malo vzpne, v glavnem pa spušča. Ker sta bila zraven otroka, je naša pot do Kosijevega doma na Vogarju trajala dobro uro in pol in tako je bil pri domu že čas za malico. Pa za kavico, čaj, pivo, jabolčni sok, uživanje na soncu, klepet, štemplanje rok in knjižic, igranje na igralih.




Odločili smo se, da gremo naprej po poti navzdol v Staro Fužino, s postankom še na razgledni točki, kjer so vzletali jadralni padalci. 


Bohinjsko jezero se lesketa.

Tako se je naš krasen hribovski septembrski pohod zaključil ob 18.00, ko smo prišli do gozdne ceste Voje – Vogar – Blato, kjer so nas na velikem pašniku pozdravili še konji, čakal nas je pa že prevoz do doma. 

Rudnica (946 m), 11.9.2024

Jesen v gozdu, gozd v jeseni. Preproga iz listja, ampak posušenega, ne tistega jesensko odpadlega. Tudi vonj gozda je drugačen od tistega prav jesenskega.

Z Broda po direktni poti gor, navzdol do Stare Fužine, tam pa levo po kolesarski poti do Bohinjske Bistrice. Popoldanski 3 urni sprehod. Z razgledi na Zgornjo in Spodnjo Bohinjsko dolino, na Bohinjsko jezero in na vršace, ki vse to obkrožajo. Ko sem se vračala po kolesarski poti v Bohinjsko Bistrico, pa je bila Rudnica ves čas na moji levi strani.

Z vrha: Zg. Bohinjska dolina, Srednja vas, Češnjica, najvišje Pl. Zajamniki.

Vrh s klopco, vpisno knjigo in žigom.

Spustim se v smeri Stare Fužine, od tu razgled na Bohinjsko jezero.

In sem kmalu na drugi strani hriba: Sp. Bohinjska dolina, Brod, Savica in Bohinjska Bistrica, kolesarska pot gre čez polje.

Listnata preproga.

Bohinjsko jezero, tik pred Staro Fužino.

Na kolesarski poti, pogled nazaj na Rudnico.

Koča na Planini pri Jezeru (1453 m), 1.9.2024

S križišča Vogar – Blato, kamor sva se z najmlajšim ob 9.45 pripeljala z organiziranim avtobusnim prevozom. Markiran čas hoje je 1 ura, najin čas hoje je bil 3 ure. Navzdol sva hodila 2 uri in šla na avtobus ob 16.30, da naju je pripeljal nazaj v Bohinjsko Bistrico.

Cesta s križišča najprej pelje naprej do parkirišča pri Planini Blato, pred katerim se pot začne (tam je tabla z oznako časa „1ura“). Pot je široka, večinoma (kot) gozdna vlaka. Srečalo naju je kar nekaj planincev. Poti nekaterih izmed njih poti so se verjetno nadaljevale do Planine v Lazu, Planine Viševnik, Planine Dedno Polje in od teh planin še naprej. Pot gre skozi gozd po senci in je zaradi tega krasna tudi za vroče dneve. Na planini so se pasle krave.

Pri koči sva pojedla ričet in spila čaj, v koči sva žigosala knjižice (tudi knjižico Bohinjske planinske poti) in roke. Šla sva gledat ribe v jezero in vreči 1 kamen.






Če je narava soigralka, ko hodim sama, je bila tokrat le kulisa, pred katero sva odigrala predstavo tega dne s prizori, kot so npr.: počivanje na kamnih; palica kot žaga/sekira/brisalci/vlak; storž za mene, za atija; bonbonček vsake pol ure; robotek, ki se izprazni in napolni s pritiskom na gumb; spodbujanje; padec; vabila za nadaljevanje poti; pozdravljanje planincev; iskanje markacij; vprašanja „Kdo živi v luži?“ „Kdo živi v jezeru?“ „A sva že tam?“ „A to grmi al je letalo?“„Kolk je ura? Pa zj? Pa zj? Pa zj?“ „Zakaj … ?“; spodrsavanje; navdušenje ob pogledu na kočo; veselje ob zaključku poti. In ogromno drugih.

Gozd, hvala za gostoljubje!

Koča na Planini pri Jezeru (1453 m) - Planina Viševnik (1625 m) - Kosijev dom na Vogarju (1054 m), 19.7.2026

Spet je bil čas za Fužinske planine. V primerjavi s tednom prej, sem to nedeljo imela več zagona za hribe. Ob 7.10 sem se z organiziranim pr...