Macesen molči,
čaka in je tik pred tem,
da ves zasije.
...
Krožna tura, oba vrhova sta del Bohinjske planinske poti, z izhodiščem na križišču Vogar – Blato (se pripeljem z avtobusom ob 7.45), potem pa Planina pri Jezeru – Planina Dedno Polje – po dolini Za Kopico – sedlo Vrata (2192 m, ob 11.45) – Mala Zelnarica (ob 12.25) – Mala Tičarica (ob 14.41, z vsaj polurnim postankom vmes za malico z razgledom na Dvojno jezero) in nazaj preko Planine Dedno polje (ob 16.12) in Planine pri Jezeru (ob 16.35) na izhodišče (ob 17.40), kjer me je čakal prevoz domov. V časovnico slabih 10 ur na poti so všteti vsi postanki, hodila sem nekaj časa manj, kot je markirano.
Za to turo sem se odločila, ker mi je leto ali dve nazaj planinec, ki sem ga srečala na Ogradih, pripovedoval o čudoviti dolini Za Kopico, po kateri se počasi vzpenjaš in dosežeš višino nad 2000 m, ampak pri tem nimaš občutka, da se vzpenjaš.
Pogosto sem se spomnila nanj in na pripoved, ki se mi je vtisnila v spomin, od tam pa nadaljevala v željo, da grem po tej dolini Za Kopico.
Pogled nazaj.
Čeprav pot ni strma, sem občutek, da se vzpenjam, gotovo imela. Kljub temu, da je pot markirana, nisem bila sproščena, ker sem šla prvič po tej poti in sama. Nikogar nisem srečala. Levo in desno vrhovi, višje, kot sem bila, bolj je bilo skalnato.
Veter je pihal in za naslednjim ovinkom spet ni. Kapuco gor, kapuco dol. Vedela sem, da se je dan prej meja sneženja spustila na 2000 m, v daljavi sem tudi že videla belkasta pobočja. Snega je bilo počasi vedno več, a za zimsko opremo ni bilo, ampak bi mi bilo ljubše, če ga ne bi bilo nič. Prva planinca sem srečala šele blizu sedla Vrata, ena planinka me je dohitela na sedlu in sva šli v isto smer in se srečali spet na Mali Zelnarici, trije fantje s kužkom pa so sestopali z (mislim da) Velike Zelnarice.
Sedlo Vrata. Od tu je v smeri naravnost 1 ura do Prehodavcev, do Zelnarice pa 30 minut v levo.
Pogled s sedla nazaj, kar zimsko.
Pot na Zelnarico, prav po grebenu grejo fanje s kužkom navzdol.
Strm vzpon na Malo Zelnarico. Zaradi snega najbolj neprijeten del.
Na vrhu Male Zelnarice, čaka me grebenska pot do Male Tičarice. Razgled pa do morja!
Z vrha, razgled v smeri sedla Vrata. Vrhov ne poznam. So Vogli med njimi?
Razgled v smeri Bohinjske Bistrice, ki se vidi. Za prednjimi gorami je zadaj malo Debelega vrha, še bolj zadaj Zajamniki.
Na drugo stran Veliko jezero (Ledvička).
In dolina Za Kopico, po kateri sem prišla.
Šele od Male Zelnarice naprej sem bila bolj sproščena, ker sem lahko z nekom poklepetala in ker sem se začela spuščat in v bistvu vračat proti izhodišču. Pot pred seboj po grebenu sem videla, od Male Tičarice naprej pa sem jo tudi poznala.
Ne glede na vse, pa dolino Za Kopico spet obiščem, v družbi ali sama, da spet doživim to samotno pot! Od tam gre namreč pot naprej tudi do Kanjavca, Tržaške koče na Doliču in Triglava, vse to z žigi Bohinjske planinske poti.
Na planinski karti Bohinj – 1 : 25 000, 4. izdaja, 2019 (Sidarta), je vrh, na katerem sem bila, vrisan kot Mala Zelnarica (2320 m), sosednji pa kot Velika Zelnarica (2310 m) in ta pot ni markirana. Enako je vrisano in opisano tudi na zemljevidu aplikacije maPZS. Ampak na vrhu Male Zelnarice je bil žig Velika Zelnarica (2320 m). Na hribi.net sem kasneje pri opisu gore brala, da sta na vrhu oba žiga, za Veliko in za Malo Zelnarico. Opazila sem le enega. Mogoče se žig za Malo Zelnarico, ki je točka Bohinjske planinske poti, nahaja kje v vpisni skrinjici, ne vem.
Planike so skoraj odcvetele.
Pogled z Male Tičarice nazaj, Mala Zelnarica je desni najvišji, s travo poraščen vrh. Vmes še Velika Tičarica in Kopica. Na levi strani Dolina Triglavskih jezer.
Z Male Tičarice pogled na Dvojno jezero in Kočo pri Triglavskih jezerih.
Pogled navzdol na razpotje, od koder sem prišla in kamor grem naprej. Na drugi strani pa Spodnje Bohinjske gore, z Rodico, Voglom. Vidi se smučišče Vogel.
Sledita še Planina Dedno Polje ter Planina pri Jezeru, kjer še zadnjič malicam in s prihodom na križišče Vogar – Blato zaključim pot, s sabo pa nesem samotnost doline Za Kopico in bogastvo razgledov z grebenske poti od Male Zelnarice do Male Tičarice. Macesni, ki so še zeleni, ne vzbujajo pozornosti, ampak sem jih opazila. Vse v njih je usmerjeno v to, da se obarvajo. In uf, to bo šele lepo!
